Page 82 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 82
4 Oblike financiranja znanosti
vljenih 752 navadnih projektov in 274 podoktorskih, izbran pa je bil le
približno vsak deseti. V letu 2012 zaradi varčevanja na primer sploh ni
bilo razpisa za projekte. S tako ostro selekcijo za razdeljevanje javnega
denarja sicer ne bi bilo nič narobe, če ne bi obstajal tudi vzporeden, ve-
liko manj selektiven način. Temu drugemu se pri nas reče programsko
financiranje, do njega raziskovalci, mlajši od 45 let, tako rekoč nimamo
dostopa. Programe, katerih vrednost je letno več sto tisoč evrov, sku-
paj pa obsegajo skoraj tri odstotke proračuna a rr s, že dolgo držijo isti
starejši raziskovalci.«
Zupanc poudarja, da so programi nastali leta 1999. Zaradi želje po
stalnem financiranju znanosti so nekatere takratne tekoče projekte
spremenili v programe. »Osebno se seveda strinjam z obstojem pro-
gramov, saj mora obstajati neka kontinuiteta. Ne strinjam pa se s tem,
kako se ta izvaja. Po prvotni razdelitvi so programi večinoma ostali za-
prti in do njih ne pride nihče z novim programom, ki bi konkuriral teko-
čim. Nov bi se lahko uveljavil hipotetično, če bi kakšen program ukinili.
To pa se tako rekoč nikoli ne zgodi. Na zadnjem razpisu za financiranje
je bilo podaljšanih 59 izmed 60 programov! Ocene se upoštevajo le pri
podaljševanju programa: če so ocenjeni kot odlični, so financirani za
šest let, če pa so ocenjeni zelo slabo, za tri leta. Pri tem je tudi postopek
recenzije programov manj rigorozen kot pri projektih.«
Naš sogovornik sicer vidi rešitev: »V prihodnjih letih bi morali na no-
vo oblikovati programe, za nosilce katerih bi se lahko prijavili vsi sloven-
ski znanstveniki, predvsem tisti, ki jih zdaj po doktoratu ›naganjamo‹ v
tujino. Pred tem se moramo dogovoriti za smernice, na podlagi katerih
bomo znanost prioritetno financirali. Tako bomo ohranili prioritetno
kontinuiteto, hkrati pa imeli sodobne programe, ne pa petnajst let sta-
rih. S tem bomo dosegli, da jih bodo vodili dejansko najboljši ljudje, in
ne zgolj tisti, ki so bili zraven pri njihovem nastanku.«
Dr. Zupanc je odgovoril tudi na naše vprašanje, kaj misli o napovedi
resornega ministra Žige Turka, da bodo z delom dodatnih proračunskih
sredstev podprli mlade raziskovalce. »Ta napovedana finančna injekcija
se mi zdi zgolj obliž na rano. Bolje bi bilo, če bi se zadev lotili sistemsko
in pri tem ustrezno uporabili instrumente, ki so že na voljo v naši javni
raziskovalni agenciji.«
Raziskovalec, ki je nedavno stopil v tretje desetletje, se prišteva k ip-
silon generaciji. »Ta generacija je prehodna, soočena je s tem, da so se
pravila, ki so veljala in s katerimi smo mi odraščali, veljala pa so tudi
za našo vzgojo in izobraževanje, v zelo kratkem času zlomila. Nastal je
80
vljenih 752 navadnih projektov in 274 podoktorskih, izbran pa je bil le
približno vsak deseti. V letu 2012 zaradi varčevanja na primer sploh ni
bilo razpisa za projekte. S tako ostro selekcijo za razdeljevanje javnega
denarja sicer ne bi bilo nič narobe, če ne bi obstajal tudi vzporeden, ve-
liko manj selektiven način. Temu drugemu se pri nas reče programsko
financiranje, do njega raziskovalci, mlajši od 45 let, tako rekoč nimamo
dostopa. Programe, katerih vrednost je letno več sto tisoč evrov, sku-
paj pa obsegajo skoraj tri odstotke proračuna a rr s, že dolgo držijo isti
starejši raziskovalci.«
Zupanc poudarja, da so programi nastali leta 1999. Zaradi želje po
stalnem financiranju znanosti so nekatere takratne tekoče projekte
spremenili v programe. »Osebno se seveda strinjam z obstojem pro-
gramov, saj mora obstajati neka kontinuiteta. Ne strinjam pa se s tem,
kako se ta izvaja. Po prvotni razdelitvi so programi večinoma ostali za-
prti in do njih ne pride nihče z novim programom, ki bi konkuriral teko-
čim. Nov bi se lahko uveljavil hipotetično, če bi kakšen program ukinili.
To pa se tako rekoč nikoli ne zgodi. Na zadnjem razpisu za financiranje
je bilo podaljšanih 59 izmed 60 programov! Ocene se upoštevajo le pri
podaljševanju programa: če so ocenjeni kot odlični, so financirani za
šest let, če pa so ocenjeni zelo slabo, za tri leta. Pri tem je tudi postopek
recenzije programov manj rigorozen kot pri projektih.«
Naš sogovornik sicer vidi rešitev: »V prihodnjih letih bi morali na no-
vo oblikovati programe, za nosilce katerih bi se lahko prijavili vsi sloven-
ski znanstveniki, predvsem tisti, ki jih zdaj po doktoratu ›naganjamo‹ v
tujino. Pred tem se moramo dogovoriti za smernice, na podlagi katerih
bomo znanost prioritetno financirali. Tako bomo ohranili prioritetno
kontinuiteto, hkrati pa imeli sodobne programe, ne pa petnajst let sta-
rih. S tem bomo dosegli, da jih bodo vodili dejansko najboljši ljudje, in
ne zgolj tisti, ki so bili zraven pri njihovem nastanku.«
Dr. Zupanc je odgovoril tudi na naše vprašanje, kaj misli o napovedi
resornega ministra Žige Turka, da bodo z delom dodatnih proračunskih
sredstev podprli mlade raziskovalce. »Ta napovedana finančna injekcija
se mi zdi zgolj obliž na rano. Bolje bi bilo, če bi se zadev lotili sistemsko
in pri tem ustrezno uporabili instrumente, ki so že na voljo v naši javni
raziskovalni agenciji.«
Raziskovalec, ki je nedavno stopil v tretje desetletje, se prišteva k ip-
silon generaciji. »Ta generacija je prehodna, soočena je s tem, da so se
pravila, ki so veljala in s katerimi smo mi odraščali, veljala pa so tudi
za našo vzgojo in izobraževanje, v zelo kratkem času zlomila. Nastal je
80
