Page 112 - Rižnar, Igor, ur. 2017. Jezikovno izobraževanje in podjetja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 112
Jezikovno izobraževanje in podjetja
francoščina (9 %), kasneje pa še ruščina (8 %) in španščina (4 %) (ELAN
2006, 19).
Po drugi raziskavi, LRE, ki je zajela 484 podjetij iz 24 evropskih
držav, velika večina podjetij uporablja angleščino za zunanjo komunika-
cijo, npr. na spletnih straneh. Sledijo pa ji še nemščina (89 %), ruščina (69
%), francoščina (66 %), španščina (32 %), italijanščina (18 %), finščina (14
%) ter poljščina (10 %). Med prvo deseterico se na repu uvrščata še hrva-
ščina in češčina (Extra in Yağmur, 2012, 68–69, po Gajšt in Korez-Vide
2013, 54).
Zanimiva je tudi raziskava PIMLICO (2011). Raziskava je bila nare-
jena na 40 malih in srednjih evropskih podjetjih. Ta ugotavlja, da je pos-
talo znanje tujega jezika enako pomembno kot računalniške spretnosti
ter znanja. Nima pa več primata, kakor ga je imela nekoč, angleščina, tem-
112 več na veljavi pridobivajo drugi jeziki, npr. nemščina in ruščina.
Po že omenjeni raziskavi ELAN se podjetja pogosto srečujejo s teža-
vami zaradi nepoznavanja kulture v državah poslovnih partnerjev. Naj-
več težav tako nastopa v poslovanju s partnerji iz skandinavskih držav,
sledijo partnerji iz Romunije, Belgije, Avstrije, Madžarske in Grčije.
Zanimiv primer je na primer Italija, kjer imajo partnerji velikokrat te-
žave z italijanskim dojemanjem časa. Posebna primera sta tudi Špani-
ja in Češka, kjer imajo tuja podjetja nemalokrat probleme zaradi sla-
bega poznavanja značilnosti pogajanj v le-teh državah (ELAN, 2006,
22–23).
Jezikovne strategije za medkulturno komunikacijo podjetij
Iz vseh omenjenih raziskav do sedaj je jasno, da podjetja potrebujejo dob-
ra znanja tujih jezikov ter tudi poznavanje samih kultur za uspešno med-
kulturno sodelovanje. Večina podjetij se tega tudi zaveda.
Podjetja pa se s tem spopadajo na različne načine oziroma imajo za to
oblikovane posebne strategije jezikovnega upravljanja. Le-te lahko vklju-
čujejo marsikaj, od delavnic za učenje tujega jezika, prilagojene izbira za-
poslenih, mobilnosti zaposlenih pa do sodelovanja z lokalnimi zastopni-
ki, postavljanja lokalnih spletnih strani, izdaje lokalnih promocijskih ali
tehničnih gradiv ter tudi samega prilagajanja, npr. embalaž lokalnim po-
sebnostim oziroma zahtevam (Gajšt in Korez-Vide 2013, 55).
Gajšt in Korez-Vide (2013, 56) navajata, da je za uspešna evropska
podjetja z vidika rabe jezikov značilno funkcionalno obvladovanje več je-
zikov, predvsem dobro znanje angleščine, da imajo rabo jezika prilagoje-
no trgom, na katerih delujejo, da sodelujejo z lokalnimi zastopniki ter da
francoščina (9 %), kasneje pa še ruščina (8 %) in španščina (4 %) (ELAN
2006, 19).
Po drugi raziskavi, LRE, ki je zajela 484 podjetij iz 24 evropskih
držav, velika večina podjetij uporablja angleščino za zunanjo komunika-
cijo, npr. na spletnih straneh. Sledijo pa ji še nemščina (89 %), ruščina (69
%), francoščina (66 %), španščina (32 %), italijanščina (18 %), finščina (14
%) ter poljščina (10 %). Med prvo deseterico se na repu uvrščata še hrva-
ščina in češčina (Extra in Yağmur, 2012, 68–69, po Gajšt in Korez-Vide
2013, 54).
Zanimiva je tudi raziskava PIMLICO (2011). Raziskava je bila nare-
jena na 40 malih in srednjih evropskih podjetjih. Ta ugotavlja, da je pos-
talo znanje tujega jezika enako pomembno kot računalniške spretnosti
ter znanja. Nima pa več primata, kakor ga je imela nekoč, angleščina, tem-
112 več na veljavi pridobivajo drugi jeziki, npr. nemščina in ruščina.
Po že omenjeni raziskavi ELAN se podjetja pogosto srečujejo s teža-
vami zaradi nepoznavanja kulture v državah poslovnih partnerjev. Naj-
več težav tako nastopa v poslovanju s partnerji iz skandinavskih držav,
sledijo partnerji iz Romunije, Belgije, Avstrije, Madžarske in Grčije.
Zanimiv primer je na primer Italija, kjer imajo partnerji velikokrat te-
žave z italijanskim dojemanjem časa. Posebna primera sta tudi Špani-
ja in Češka, kjer imajo tuja podjetja nemalokrat probleme zaradi sla-
bega poznavanja značilnosti pogajanj v le-teh državah (ELAN, 2006,
22–23).
Jezikovne strategije za medkulturno komunikacijo podjetij
Iz vseh omenjenih raziskav do sedaj je jasno, da podjetja potrebujejo dob-
ra znanja tujih jezikov ter tudi poznavanje samih kultur za uspešno med-
kulturno sodelovanje. Večina podjetij se tega tudi zaveda.
Podjetja pa se s tem spopadajo na različne načine oziroma imajo za to
oblikovane posebne strategije jezikovnega upravljanja. Le-te lahko vklju-
čujejo marsikaj, od delavnic za učenje tujega jezika, prilagojene izbira za-
poslenih, mobilnosti zaposlenih pa do sodelovanja z lokalnimi zastopni-
ki, postavljanja lokalnih spletnih strani, izdaje lokalnih promocijskih ali
tehničnih gradiv ter tudi samega prilagajanja, npr. embalaž lokalnim po-
sebnostim oziroma zahtevam (Gajšt in Korez-Vide 2013, 55).
Gajšt in Korez-Vide (2013, 56) navajata, da je za uspešna evropska
podjetja z vidika rabe jezikov značilno funkcionalno obvladovanje več je-
zikov, predvsem dobro znanje angleščine, da imajo rabo jezika prilagoje-
no trgom, na katerih delujejo, da sodelujejo z lokalnimi zastopniki ter da
