Page 116 - Martinčič, Romana, in Roberto Biloslavo. 2017. Vodenje v zdravstvenih organizacijah. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 116
Vodenje sprememb v zdravstvenih organizacijah
mith, Thorpe in Lowe 2005, 46). Fenomenologi pa poudarjajo, da se real-
ni družbeni svet konstituira šele v procesu zaznavanja konkretnih druž-
benih pojavov (Toš in Hafner-Fink 1998, 7) oz. da družbena stvarnost ni
objektivna danost, temveč je rezultat dejavnosti ljudi, pri čemer razisko-
valec ne zbira zgolj dejstev, ampak ugotavlja, kako ljudje to stvarnost ra-
zumejo in kakšen pomen ji pripisujejo (Tratnik 2002, 26). Slednje lahko
raziskovalec doseže skozi kvalitativno raziskovanje, za katerega so značil-
ni besedni opisi ali pripovedi, pri čemer je tudi gradivo obdelano na be-
seden način. Tudi Flere (2000, 34) kvalitativno metodologijo opisuje kot
interpretativni postopek, pri katerem raziskovalec ne izhaja iz podmene,
da so vloge in dogodki fiksirani, temveč, da se vedenje akterjev nenehno
spreminja. Za kvalitativno raziskavo je značilno, da je raziskovalec pri-
marni instrument zbiranja podatkov. Svoje delo mora opraviti na terenu,
116 pri tem pa uporablja induktivno raziskovalno strategijo (Merriam 1998,
7). Raziskovalec mora razčistiti svoja izhodišča oz. svoj pogled na svet in
teoretična izhodišča izven raziskave, da se v čim večji meri izogne pri-
stranskosti (t. i. biasu). Kvalitativno raziskovanje nam omogoča boljše ra-
zumevanje vsakodnevnega življenja (Alvesson in Deetz 2000, 50), z njim
raziskovalec pridobi globlje razumevanje oz. uvid v bistvo stvari, dogod-
kov in procesov (Merriam 1998, 7). Pri kvantitativni raziskavi pa osnovno
gradivo sestavljajo podatki, ki so pridobljeni s standardiziranimi merski-
mi postopki in tudi analizirani z matematičnimi ins statističnimi meto-
dami (Mesec 1998, 26).
Mnogi avtorji v svojih delih razmišljajo o prepletanju kvalitativnih
in kvantitativnih metod (Easterby-Smith, Thorpe in Lowe 2005; Saga-
din 2001; Sagadin 2004; Silverman 2005; Tratnik 2002). Sagadin (2001,
14) predlaga prilagajanje raziskovalnih metod problemom, ki jih razisku-
jemo. Rezultati obeh pristopov naj se med seboj dopolnjujejo v smiselno
celoto (Sagadin 2004, 90). Tudi Tratnik (2002, 40) pravi, da s kombinira-
njem metod pridobivamo različne vrste podatkov, ki se dopolnjujejo med
seboj. Kombiniranje je smiselno, če z njim podpiramo namen raziskave.
Slednje zagovarjajo tudi Easterby, Thorpe in Lowe (2005, 60), ker po nji-
hovem mnenju s tem pridobimo več pogledov na preučevane pojave.
Odločitev za kombiniran kvalitativno-kvantitativni pristop je posle-
dica mnogih razlogov – navajamo jih spodaj.
- Vodenje je po svoji naravi procesna aktivnost. Po mnenju mno-
gih avtorjev (Merrriam 1998, 33; Flere 2000, 21; Toš in Hafner-
-Fink 1998, 23; Alvesson in Deetz 2000, 60) so za raziskovanje
procesov kvalitativne metode primernejše, ker z njimi lažje pri-
demo do poglobljenega razumevanja vsakodnevnih praks. Kvan-
mith, Thorpe in Lowe 2005, 46). Fenomenologi pa poudarjajo, da se real-
ni družbeni svet konstituira šele v procesu zaznavanja konkretnih druž-
benih pojavov (Toš in Hafner-Fink 1998, 7) oz. da družbena stvarnost ni
objektivna danost, temveč je rezultat dejavnosti ljudi, pri čemer razisko-
valec ne zbira zgolj dejstev, ampak ugotavlja, kako ljudje to stvarnost ra-
zumejo in kakšen pomen ji pripisujejo (Tratnik 2002, 26). Slednje lahko
raziskovalec doseže skozi kvalitativno raziskovanje, za katerega so značil-
ni besedni opisi ali pripovedi, pri čemer je tudi gradivo obdelano na be-
seden način. Tudi Flere (2000, 34) kvalitativno metodologijo opisuje kot
interpretativni postopek, pri katerem raziskovalec ne izhaja iz podmene,
da so vloge in dogodki fiksirani, temveč, da se vedenje akterjev nenehno
spreminja. Za kvalitativno raziskavo je značilno, da je raziskovalec pri-
marni instrument zbiranja podatkov. Svoje delo mora opraviti na terenu,
116 pri tem pa uporablja induktivno raziskovalno strategijo (Merriam 1998,
7). Raziskovalec mora razčistiti svoja izhodišča oz. svoj pogled na svet in
teoretična izhodišča izven raziskave, da se v čim večji meri izogne pri-
stranskosti (t. i. biasu). Kvalitativno raziskovanje nam omogoča boljše ra-
zumevanje vsakodnevnega življenja (Alvesson in Deetz 2000, 50), z njim
raziskovalec pridobi globlje razumevanje oz. uvid v bistvo stvari, dogod-
kov in procesov (Merriam 1998, 7). Pri kvantitativni raziskavi pa osnovno
gradivo sestavljajo podatki, ki so pridobljeni s standardiziranimi merski-
mi postopki in tudi analizirani z matematičnimi ins statističnimi meto-
dami (Mesec 1998, 26).
Mnogi avtorji v svojih delih razmišljajo o prepletanju kvalitativnih
in kvantitativnih metod (Easterby-Smith, Thorpe in Lowe 2005; Saga-
din 2001; Sagadin 2004; Silverman 2005; Tratnik 2002). Sagadin (2001,
14) predlaga prilagajanje raziskovalnih metod problemom, ki jih razisku-
jemo. Rezultati obeh pristopov naj se med seboj dopolnjujejo v smiselno
celoto (Sagadin 2004, 90). Tudi Tratnik (2002, 40) pravi, da s kombinira-
njem metod pridobivamo različne vrste podatkov, ki se dopolnjujejo med
seboj. Kombiniranje je smiselno, če z njim podpiramo namen raziskave.
Slednje zagovarjajo tudi Easterby, Thorpe in Lowe (2005, 60), ker po nji-
hovem mnenju s tem pridobimo več pogledov na preučevane pojave.
Odločitev za kombiniran kvalitativno-kvantitativni pristop je posle-
dica mnogih razlogov – navajamo jih spodaj.
- Vodenje je po svoji naravi procesna aktivnost. Po mnenju mno-
gih avtorjev (Merrriam 1998, 33; Flere 2000, 21; Toš in Hafner-
-Fink 1998, 23; Alvesson in Deetz 2000, 60) so za raziskovanje
procesov kvalitativne metode primernejše, ker z njimi lažje pri-
demo do poglobljenega razumevanja vsakodnevnih praks. Kvan-
