Page 35 - Martinčič, Romana, in Roberto Biloslavo. 2017. Vodenje v zdravstvenih organizacijah. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 35
Vodenje in spreminjanje v zdravstvenih organizacijah 35
položaja. Ta njegova neformalna sposobnost vplivanja je bistvenega po-
mena, da doseže tisto, kar misli, da mora biti narejeno.
Prepletanje procesov managementa in vodenja prepoznamo tudi
pri Možini (1994, 33), ki govori o dvojni usmerjenosti managerjev. Prva
usmerjenost je v povezavi z zaposlenimi in je vezana na posameznika ter
njegovo nalogo in na celoto dela oz. na vse zaposlene. Druga usmerjenost
je vezana na časovno dimenzijo (današnje stanje in potrebe napram jut-
rišnjemu stanju in zahtevam). Tretja usmerjenost managerjev pa se kaže v
skrbi za takojšnje rezultate ter dolgoročne cilje.
Tudi Prevodnik in Biloslavo (2009, 93) ugotavljata, da sta v praksi
potrebni obe orientiranosti vršnega in srednjega managementa, manag-
erstvo in voditeljstvo. Prva teži k stabilnosti, druga k spremembam. Za
dolgoročno uspešnost organizacij pa je potrebna ustrezna izmenjava obeh
orientiranosti. Kot trdita avtorja (prav tam), nikakor ne moremo govoriti
o izpodrivanju ene na račun druge.
Kotter (1998c, 39) ugotavlja, da so poslovne organizacije preveč
»managerirane« in premalo vodene, premalo je strateškega in vizio-
narskega vodenja, preveč pa managerskega vodenja. Organizacije z
močnim managementom in šibkim voditeljstvom zatrejo kreativnost in
inovativnost ter so zelo birokratske. Kovač (1996, 126) navaja, da je or-
ganizacija z močnim managementom in šibkim vodenjem kratkoročno
usmerjena, njeno poslovanje je rigidno in neprilagodljivo. Organizacije z
močnim vodenjem in šibkim managementom pa so sicer nagnjene k dol-
goročnim vizijam in spodbujanju kulture sprememb, vendar brez prave-
ga nadzora in discipline pri reševanju svojih problemov. Brez učinkovite-
ga managementa bi v današnjih kompleksnih organizacijah nastala kaos
in ogrozitev eksistence. Najuspešnejše organizacije svoj uspeh gradijo na
močnem vodenju in učinkovitem managementu ter si prizadevajo razvi-
jati potencial zaposlenih v obe smeri (ILM 2007, 3), v smeri pridobivan-
ja tehničnih veščin, kot so npr. kakovost, finance, projektni management,
ter vodstvenih veščin, kot so npr. komunikacija, motiviranje, veščine na
področju odnosov idr. Management in voditeljstvo sta komplementarna
procesa, ne moreta delovati drug brez drugega (Verle in Markič 2012, 82)
– managerji predstavljajo stabilnost, voditelji stremijo k spremembam.
Kaj je vodenje?
Enoznačne definicije vodenja iz obsežne literature ni možno izluščiti, kar
ugotavljata tudi Bass (1990, 11) in Yukl (1998, 2), ki pravita, da vsak avtor
oblikuje svojo definicijo. Kljub temu da različni avtorji vodenje različ-
no opredeljujejo, je opaziti skupni imenovalec večine definicij, ki vode-
položaja. Ta njegova neformalna sposobnost vplivanja je bistvenega po-
mena, da doseže tisto, kar misli, da mora biti narejeno.
Prepletanje procesov managementa in vodenja prepoznamo tudi
pri Možini (1994, 33), ki govori o dvojni usmerjenosti managerjev. Prva
usmerjenost je v povezavi z zaposlenimi in je vezana na posameznika ter
njegovo nalogo in na celoto dela oz. na vse zaposlene. Druga usmerjenost
je vezana na časovno dimenzijo (današnje stanje in potrebe napram jut-
rišnjemu stanju in zahtevam). Tretja usmerjenost managerjev pa se kaže v
skrbi za takojšnje rezultate ter dolgoročne cilje.
Tudi Prevodnik in Biloslavo (2009, 93) ugotavljata, da sta v praksi
potrebni obe orientiranosti vršnega in srednjega managementa, manag-
erstvo in voditeljstvo. Prva teži k stabilnosti, druga k spremembam. Za
dolgoročno uspešnost organizacij pa je potrebna ustrezna izmenjava obeh
orientiranosti. Kot trdita avtorja (prav tam), nikakor ne moremo govoriti
o izpodrivanju ene na račun druge.
Kotter (1998c, 39) ugotavlja, da so poslovne organizacije preveč
»managerirane« in premalo vodene, premalo je strateškega in vizio-
narskega vodenja, preveč pa managerskega vodenja. Organizacije z
močnim managementom in šibkim voditeljstvom zatrejo kreativnost in
inovativnost ter so zelo birokratske. Kovač (1996, 126) navaja, da je or-
ganizacija z močnim managementom in šibkim vodenjem kratkoročno
usmerjena, njeno poslovanje je rigidno in neprilagodljivo. Organizacije z
močnim vodenjem in šibkim managementom pa so sicer nagnjene k dol-
goročnim vizijam in spodbujanju kulture sprememb, vendar brez prave-
ga nadzora in discipline pri reševanju svojih problemov. Brez učinkovite-
ga managementa bi v današnjih kompleksnih organizacijah nastala kaos
in ogrozitev eksistence. Najuspešnejše organizacije svoj uspeh gradijo na
močnem vodenju in učinkovitem managementu ter si prizadevajo razvi-
jati potencial zaposlenih v obe smeri (ILM 2007, 3), v smeri pridobivan-
ja tehničnih veščin, kot so npr. kakovost, finance, projektni management,
ter vodstvenih veščin, kot so npr. komunikacija, motiviranje, veščine na
področju odnosov idr. Management in voditeljstvo sta komplementarna
procesa, ne moreta delovati drug brez drugega (Verle in Markič 2012, 82)
– managerji predstavljajo stabilnost, voditelji stremijo k spremembam.
Kaj je vodenje?
Enoznačne definicije vodenja iz obsežne literature ni možno izluščiti, kar
ugotavljata tudi Bass (1990, 11) in Yukl (1998, 2), ki pravita, da vsak avtor
oblikuje svojo definicijo. Kljub temu da različni avtorji vodenje različ-
no opredeljujejo, je opaziti skupni imenovalec večine definicij, ki vode-
