Page 40 - Martinčič, Romana, in Roberto Biloslavo. 2017. Vodenje v zdravstvenih organizacijah. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 40
Vodenje sprememb v zdravstvenih organizacijah
Vodenje kot proces
Vodenje je kompleksen in zapleten proces in iz nepregledne množice stro-
kovne literature težko izluščimo enoznačno definicijo. Zato nas ne čudi
trditev, da je definicij o vodenju toliko, kot je njihovih avtorjev (Bass 1990,
11; Yukl 1998, 2). V nadaljevanju izpostavljamo le nekaj teh definicij.
Vodenje je dinamičen proces, v katerem poleg vodje sodelujejo tudi
zaposleni in vzajemno vplivajo drug na drugega (Northouse 2001, 3). Jen-
sen (2012, 45) opredeljuje vodenje kot »mehke« procese managementa,
ki z veščinami komunikacije in sposobnostmi motiviranja dosegajo večjo
zavzetost pri zaposlenih.
Goodwin (2006, 72) vodenje definira kot proces interpersonalnih ak-
tivnosti, pri katerem je po njegovem mnenju pomembno: (1) doseganje
konsenza, (2) participativno odločanje, (3) delegiranje odgovornosti in
40 (4) opolnomočenje (angl. empowerment) zaposlenih.
Vodenje je usmerjanje sodelavcev in vplivanje nanje. Pri tem vodja ob-
likuje vedenje posameznikov in skupine ter jih motivira, da naloge čim
bolje opravijo ob čim manjši porabi energije in čim večjem zadovoljstvu
(Krištof, Martinčič in Vrčko 2009, 73).
Če vodenje razumemo kot koncept, potem je največkrat obravnava-
no s treh perspektiv: osebe, pozicije in procesa (DaCosta 2012, 575). Pri
tem ima avtorica v mislih osebne karakteristike vodij in njihov položaj v
organizaciji. Po njenem mnenju (prav tam) se lahko vodenje v zdravstvu
obravnava kot socialni proces, pri katerem imajo ljudje na vodstvenih po-
zicijah s svojim vplivom možnost transformirati (spreminjati) svoje orga-
nizacije.
Zdravstvene organizacije uvrščamo med organizacije z visoko stop-
njo znanja pri zaposlenih. Visoko usposobljeni timi imajo ekspertna zna-
nja. Pri vodenju ekspertnih timov z uspešnimi in učinkovitimi posa-
mezniki mora biti vodja pozoren na šest aktivnosti (Goodwin 2006, 115):
- ustvarjenje jasne vizije prihodnosti, kajti tim potrebuje jasne ci-
lje, da lahko meri svoj napredek in uspeh;
- pozorno izbiranje članov tima z ustreznimi izkušnjami, ki se
zahtevajo za dosego ciljev;
- redno in v določenih časovnih intervalih pregledovanje timskih
procesov;
- fokusiranje na strategijo;
- kreiranje klime zaupanja in integritete, da lahko člani tima od-
prto izražajo svoje poglede, vključno z nestrinjanjem;
Vodenje kot proces
Vodenje je kompleksen in zapleten proces in iz nepregledne množice stro-
kovne literature težko izluščimo enoznačno definicijo. Zato nas ne čudi
trditev, da je definicij o vodenju toliko, kot je njihovih avtorjev (Bass 1990,
11; Yukl 1998, 2). V nadaljevanju izpostavljamo le nekaj teh definicij.
Vodenje je dinamičen proces, v katerem poleg vodje sodelujejo tudi
zaposleni in vzajemno vplivajo drug na drugega (Northouse 2001, 3). Jen-
sen (2012, 45) opredeljuje vodenje kot »mehke« procese managementa,
ki z veščinami komunikacije in sposobnostmi motiviranja dosegajo večjo
zavzetost pri zaposlenih.
Goodwin (2006, 72) vodenje definira kot proces interpersonalnih ak-
tivnosti, pri katerem je po njegovem mnenju pomembno: (1) doseganje
konsenza, (2) participativno odločanje, (3) delegiranje odgovornosti in
40 (4) opolnomočenje (angl. empowerment) zaposlenih.
Vodenje je usmerjanje sodelavcev in vplivanje nanje. Pri tem vodja ob-
likuje vedenje posameznikov in skupine ter jih motivira, da naloge čim
bolje opravijo ob čim manjši porabi energije in čim večjem zadovoljstvu
(Krištof, Martinčič in Vrčko 2009, 73).
Če vodenje razumemo kot koncept, potem je največkrat obravnava-
no s treh perspektiv: osebe, pozicije in procesa (DaCosta 2012, 575). Pri
tem ima avtorica v mislih osebne karakteristike vodij in njihov položaj v
organizaciji. Po njenem mnenju (prav tam) se lahko vodenje v zdravstvu
obravnava kot socialni proces, pri katerem imajo ljudje na vodstvenih po-
zicijah s svojim vplivom možnost transformirati (spreminjati) svoje orga-
nizacije.
Zdravstvene organizacije uvrščamo med organizacije z visoko stop-
njo znanja pri zaposlenih. Visoko usposobljeni timi imajo ekspertna zna-
nja. Pri vodenju ekspertnih timov z uspešnimi in učinkovitimi posa-
mezniki mora biti vodja pozoren na šest aktivnosti (Goodwin 2006, 115):
- ustvarjenje jasne vizije prihodnosti, kajti tim potrebuje jasne ci-
lje, da lahko meri svoj napredek in uspeh;
- pozorno izbiranje članov tima z ustreznimi izkušnjami, ki se
zahtevajo za dosego ciljev;
- redno in v določenih časovnih intervalih pregledovanje timskih
procesov;
- fokusiranje na strategijo;
- kreiranje klime zaupanja in integritete, da lahko člani tima od-
prto izražajo svoje poglede, vključno z nestrinjanjem;