Page 69 - Martinčič, Romana, in Roberto Biloslavo. 2017. Vodenje v zdravstvenih organizacijah. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 69
Teorije in stili vodenja
V tem poglavju smo iz nepregledne množice literature in raziskav s pod-
ročja vodenja izluščili najpomembnejše teorije in opredelitve stilov vode-
nja, relevantnih z vidika naše raziskave. Prikazali bomo teorije osebnih
značilnosti, vedenjske in situacijske modele, transakcijsko, transformacij-
sko in vodenje laissez-faire vodenje ter avtentično vodenje. Dotaknili se
bomo kompetenc vodij in pomena čustvene inteligence v vodenju.
Fenomen vodenja je zaradi svoje svojevrstne narave vedno predstavljal
velik izziv praktikom in bil velik raziskovalni interes mnogih teoretikov.
Skozi zgodovino so nastajale mnoge teorije, razviti so bili številni mode-
li in stili vodenja.
Stil vodenja lahko opredelimo kot relativno trajen vzorec vplivanja
vodje na zaposlene (Kovač, Mayer in Jesenko 2004, 22), ki je značilen za
posameznega vodjo in vezan na njegova specifična vedenja in ravnanja.
Na osnovi preučevanja uspešnih stilov vodenja v praksi so nastajale ra-
zlične teorije in pristopi, kar dokazuje, da je vodenje kompleksen proces
in ga je težko obravnavati z vidika ene same teorije.
Yukl (1998) je spoznanja raziskovalcev s področja vodenja razvrstil v
pet značilnih modelov oz. pristopov: teorijo osebnih značilnosti, vedenj-
ske teorije, pristope z vidika moči in vpliva, situacijske teorije in integri-
rane modele, kamor uvršča karizmatično, transakcijsko in transformacij-
sko vodenje.
Prvi sistematični poskus raziskovanja vodenja sega na začetek 20. sto-
letja. Teorija osebnih značilnosti (Trait Theory) je prva poskušala določi-
ti, kateri dejavnik naredi iz človeka velikega vodjo.
V tem poglavju smo iz nepregledne množice literature in raziskav s pod-
ročja vodenja izluščili najpomembnejše teorije in opredelitve stilov vode-
nja, relevantnih z vidika naše raziskave. Prikazali bomo teorije osebnih
značilnosti, vedenjske in situacijske modele, transakcijsko, transformacij-
sko in vodenje laissez-faire vodenje ter avtentično vodenje. Dotaknili se
bomo kompetenc vodij in pomena čustvene inteligence v vodenju.
Fenomen vodenja je zaradi svoje svojevrstne narave vedno predstavljal
velik izziv praktikom in bil velik raziskovalni interes mnogih teoretikov.
Skozi zgodovino so nastajale mnoge teorije, razviti so bili številni mode-
li in stili vodenja.
Stil vodenja lahko opredelimo kot relativno trajen vzorec vplivanja
vodje na zaposlene (Kovač, Mayer in Jesenko 2004, 22), ki je značilen za
posameznega vodjo in vezan na njegova specifična vedenja in ravnanja.
Na osnovi preučevanja uspešnih stilov vodenja v praksi so nastajale ra-
zlične teorije in pristopi, kar dokazuje, da je vodenje kompleksen proces
in ga je težko obravnavati z vidika ene same teorije.
Yukl (1998) je spoznanja raziskovalcev s področja vodenja razvrstil v
pet značilnih modelov oz. pristopov: teorijo osebnih značilnosti, vedenj-
ske teorije, pristope z vidika moči in vpliva, situacijske teorije in integri-
rane modele, kamor uvršča karizmatično, transakcijsko in transformacij-
sko vodenje.
Prvi sistematični poskus raziskovanja vodenja sega na začetek 20. sto-
letja. Teorija osebnih značilnosti (Trait Theory) je prva poskušala določi-
ti, kateri dejavnik naredi iz človeka velikega vodjo.
