Page 73 - Martinčič, Romana, in Roberto Biloslavo. 2017. Vodenje v zdravstvenih organizacijah. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 73
Teorije in stili vodenja 73
Vodenje in kompetence
V zadnjem obdobju, predvsem po letu 1990, teorije osebnih značilnosti
vse bolj nadomešča ugotavljanje kompetenc. Turner in Müller (2005, 53)
navajata, da različne kombinacije kompetenc lahko pomenijo različne sti-
le vodenja, primerne za različne situacije – transakcijsko vodenje za manj
kompleksne situacije in transformacijsko vodenje za zelo kompleksne si-
tuacije. Oba načina vodenja sta opisana v razdelkih 3.5 in 3.6.
Bass (1990, 97) poudarja, da so kompetence za delo in inteligenca vo-
dij zelo pomembne za vodenje. Med najpomembnejšimi kompetencami,
ki so bile tema raziskav mnogih raziskovalcev, avtor (Bass 1990, 110–17)
izpostavlja predvsem medosebne veščine, kot so komunikacija, avtentič-
nost in zaupanje ter zmožnost reševanja konfliktov. Po Yuklu (1998, 241)
kompetence vključujejo osebnostne lastnosti, motive, kognitivne in in-
terpersonalne veščine. Tudi Majcen (2009, 21) obravnava kompetence
kot posamezne lastnosti, značilnosti, znanja in sposobnosti, ki so potreb-
ne za delo.
Verle in Markič (2012, 85) med kompetence vodij oz. managerjev uvr-
ščata znanje, sposobnosti, veščine, osebnostne lastnosti, vedenja, vredno-
te ter motivacijo. Avtorja (2012, 45) ugotavljata, da uspešnost (predvsem
zdravstvenih organizacij) ne določajo le finančni kazalniki. Enako po-
membni so tudi humani odnosi med zaposlenimi, osmišljanje lastnega
dela ter zadovoljstvo zaposlenih. Manager mora graditi most med tehnič-
nim in socialnim delom organizacije. V svoji raziskavi Verle in Markič
(2012, 173) ugotavljata, da organizacije s sodobnimi oblikami organizi-
ranosti, kot je npr. procesna in matrična oblika organiziranosti, zahte-
vajo managerje z razvitimi mehkimi veščinami. Navajata predvsem soci-
alne in vodstvene kompetence (komunikativnost, empatijo, sposobnost
poslušanja, timsko delo, fleksibilnost, močno voljo, kreativnost) ter ak-
cijske kompetence (sposobnost sprejemati izzive, odgovornost in sposob-
nost doseganja ciljev).
Dulewicz in Higgs (2005, 106) prav tako ugotavljata, da ima osebnost
vodje pomembno vlogo pri vodenju. Izpostavljata naslednje pomembne
osebne karakteristike vodij:
- avtentičnost: biti originalen oz. »svoj« in ne poskušati posne-
mati nekoga drugega na manipulativen način;
- integriteta: biti konsistenten oz. delati isto kot govoriti;
- volja: po vodenju in vztrajnost pri doseganju ciljev;
- prepričanost vase: realna ocena svojih zmožnosti in prepričanje,
da lahko dosežeš zastavljene cilje;
Vodenje in kompetence
V zadnjem obdobju, predvsem po letu 1990, teorije osebnih značilnosti
vse bolj nadomešča ugotavljanje kompetenc. Turner in Müller (2005, 53)
navajata, da različne kombinacije kompetenc lahko pomenijo različne sti-
le vodenja, primerne za različne situacije – transakcijsko vodenje za manj
kompleksne situacije in transformacijsko vodenje za zelo kompleksne si-
tuacije. Oba načina vodenja sta opisana v razdelkih 3.5 in 3.6.
Bass (1990, 97) poudarja, da so kompetence za delo in inteligenca vo-
dij zelo pomembne za vodenje. Med najpomembnejšimi kompetencami,
ki so bile tema raziskav mnogih raziskovalcev, avtor (Bass 1990, 110–17)
izpostavlja predvsem medosebne veščine, kot so komunikacija, avtentič-
nost in zaupanje ter zmožnost reševanja konfliktov. Po Yuklu (1998, 241)
kompetence vključujejo osebnostne lastnosti, motive, kognitivne in in-
terpersonalne veščine. Tudi Majcen (2009, 21) obravnava kompetence
kot posamezne lastnosti, značilnosti, znanja in sposobnosti, ki so potreb-
ne za delo.
Verle in Markič (2012, 85) med kompetence vodij oz. managerjev uvr-
ščata znanje, sposobnosti, veščine, osebnostne lastnosti, vedenja, vredno-
te ter motivacijo. Avtorja (2012, 45) ugotavljata, da uspešnost (predvsem
zdravstvenih organizacij) ne določajo le finančni kazalniki. Enako po-
membni so tudi humani odnosi med zaposlenimi, osmišljanje lastnega
dela ter zadovoljstvo zaposlenih. Manager mora graditi most med tehnič-
nim in socialnim delom organizacije. V svoji raziskavi Verle in Markič
(2012, 173) ugotavljata, da organizacije s sodobnimi oblikami organizi-
ranosti, kot je npr. procesna in matrična oblika organiziranosti, zahte-
vajo managerje z razvitimi mehkimi veščinami. Navajata predvsem soci-
alne in vodstvene kompetence (komunikativnost, empatijo, sposobnost
poslušanja, timsko delo, fleksibilnost, močno voljo, kreativnost) ter ak-
cijske kompetence (sposobnost sprejemati izzive, odgovornost in sposob-
nost doseganja ciljev).
Dulewicz in Higgs (2005, 106) prav tako ugotavljata, da ima osebnost
vodje pomembno vlogo pri vodenju. Izpostavljata naslednje pomembne
osebne karakteristike vodij:
- avtentičnost: biti originalen oz. »svoj« in ne poskušati posne-
mati nekoga drugega na manipulativen način;
- integriteta: biti konsistenten oz. delati isto kot govoriti;
- volja: po vodenju in vztrajnost pri doseganju ciljev;
- prepričanost vase: realna ocena svojih zmožnosti in prepričanje,
da lahko dosežeš zastavljene cilje;