Page 78 - Martinčič, Romana, in Roberto Biloslavo. 2017. Vodenje v zdravstvenih organizacijah. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 78
Vodenje sprememb v zdravstvenih organizacijah
Situacijski modeli
Situacijske teorije gradijo na predpostavki, da vodja svoje vodenje prila-
gaja vsakokratni situaciji, ki jo sestaljajo narava (zahtevnost) naloge ter
značilnosti podrejenih oz. skupine (izkušnje, strokovnost, prizadevnost,
sposobnost). Pomembna začetna predstavnika tega pristopa sta Tannen-
baum in Schmidt, ki sta razvila t. i. teorijo vedenjskega kontinuuma vo-
dij (Hersey in Blanchard 1993, 117). Vodja lahko izbira med sedmimi stili
vodenja, ki se raztezajo od avtoritativnega na eni strani do demokratične-
ga na drugi strani:
- avtoritativni stil vodenja, pri katerem vodja sam sprejema vse
odločitve, in jih sporoči podrejenim ter posreduje usmeritve za
delo;
- patriarhalni stil vodenja, pri katerem vodja prepričuje zaposlene
78 o pravilnosti sprejete odločitve (»prodajanje«);
- posvetovalni stil vodenja, pri katerem vodja sprejema odločitve,
dopušča pa vprašanja, odgovore in argumente zaposlenih;
- konzultativni stil vodenja, kjer nadrejeni obvešča podrejene o
nameravanih odločitvah, podrejeni imajo tudi možnost izražati
svoja mnenja in doseči njihovo upoštevanje;
- participativni stil vodenja, pri katerem skupina podrejenih obli-
kuje svoje predloge, nadrejeni pa se odloči za izbor predloga;
- delegativni stil vodenja, kjer skupina podrejenih sprejema odlo-
čitve v zvezi s problemi v okvirih, ki jih določi nadrejeni;
- demokratični stil vodenja, pri katerem skupina skupaj z nadreje-
nim sprejme odločitev, nadrejeni je povezovalec oz. moderator v
skupini.
Fiedler je razvil kontingenčni model vodenja, po katerem se situacije
ocenjujejo glede na tri faktorje oz. situacijske spremenljivke: odnos med
vodjo in podrejenimi, strukturiranost (kompleksnost) naloge in moč
vodjevega položaja (Northouse 2001, 76). Moč položaja v modelu pomeni
možnost nagrajevanja in kaznovanja. Če ima vodja močno formalno po-
zicijo, lahko z njo v precejšnji meri vpliva na podrejene. Strukturiranost
naloge se kaže v njeni težavnosti oz. zahtevnosti. Pri zahtevnih nalogah
mora vodja dajati bistveno več navodil in pojasnil kot pri preprostejših
nalogah. Odnos med vodjo in podrejenimi opredeljuje sprejetost vodje s
strani podrejenih. Slika 10 prikazuje Fiedlerjev kontingenčni model.
Situacijski modeli
Situacijske teorije gradijo na predpostavki, da vodja svoje vodenje prila-
gaja vsakokratni situaciji, ki jo sestaljajo narava (zahtevnost) naloge ter
značilnosti podrejenih oz. skupine (izkušnje, strokovnost, prizadevnost,
sposobnost). Pomembna začetna predstavnika tega pristopa sta Tannen-
baum in Schmidt, ki sta razvila t. i. teorijo vedenjskega kontinuuma vo-
dij (Hersey in Blanchard 1993, 117). Vodja lahko izbira med sedmimi stili
vodenja, ki se raztezajo od avtoritativnega na eni strani do demokratične-
ga na drugi strani:
- avtoritativni stil vodenja, pri katerem vodja sam sprejema vse
odločitve, in jih sporoči podrejenim ter posreduje usmeritve za
delo;
- patriarhalni stil vodenja, pri katerem vodja prepričuje zaposlene
78 o pravilnosti sprejete odločitve (»prodajanje«);
- posvetovalni stil vodenja, pri katerem vodja sprejema odločitve,
dopušča pa vprašanja, odgovore in argumente zaposlenih;
- konzultativni stil vodenja, kjer nadrejeni obvešča podrejene o
nameravanih odločitvah, podrejeni imajo tudi možnost izražati
svoja mnenja in doseči njihovo upoštevanje;
- participativni stil vodenja, pri katerem skupina podrejenih obli-
kuje svoje predloge, nadrejeni pa se odloči za izbor predloga;
- delegativni stil vodenja, kjer skupina podrejenih sprejema odlo-
čitve v zvezi s problemi v okvirih, ki jih določi nadrejeni;
- demokratični stil vodenja, pri katerem skupina skupaj z nadreje-
nim sprejme odločitev, nadrejeni je povezovalec oz. moderator v
skupini.
Fiedler je razvil kontingenčni model vodenja, po katerem se situacije
ocenjujejo glede na tri faktorje oz. situacijske spremenljivke: odnos med
vodjo in podrejenimi, strukturiranost (kompleksnost) naloge in moč
vodjevega položaja (Northouse 2001, 76). Moč položaja v modelu pomeni
možnost nagrajevanja in kaznovanja. Če ima vodja močno formalno po-
zicijo, lahko z njo v precejšnji meri vpliva na podrejene. Strukturiranost
naloge se kaže v njeni težavnosti oz. zahtevnosti. Pri zahtevnih nalogah
mora vodja dajati bistveno več navodil in pojasnil kot pri preprostejših
nalogah. Odnos med vodjo in podrejenimi opredeljuje sprejetost vodje s
strani podrejenih. Slika 10 prikazuje Fiedlerjev kontingenčni model.
