Page 30 - Kern, Peter, in Bojnec, Štefan. 2017. Trg upravljanja nepremičnin. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 30
Trg upravljanja nepremičnin
večinoma še vedno določeni glede na določila starega stanovanjskega za-
kona, torej na osnovi vrednosti posameznega dela v razmerju do vrednos-
ti vseh posameznih delov v stavbi. Lastniki lahko v pogodbi o medseboj-
nih razmerjih določijo solastniške deleže na skupnih delih stavbe tudi
po drugih ključih, tako da na primer pri razmejitvi med posameznimi
in skupnimi deli stavbe upoštevajo pogodbe o prodaji stanovanj, posebne
točkovalne zapisnike (velja za stavbe, zgrajene pred letom 1991) in druge
primerne listine, kot je na primer načrt večstanovanjske stavbe.
Pri določitvi solastniških deležev na skupnih delih stavbe lahko la-
stniki torej kot najprimernejšo upoštevajo eno od naslednjih metod (skla-
dno z 182. členom SZ-1):
- površino posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do sku-
pne površine vseh posameznih delov v etažni lastnini,
30 - prostornino posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do
skupne prostornine vseh posameznih delov v etažni lastnini,
- uporabno vrednost posameznega dela v etažni lastnini v razmer-
ju do skupne uporabne vrednosti nepremičnine,
- vrednost stanovanja, določeno po zapisniku o ugotovitvi vred-
nosti stanovanja, če ta obstaja, v razmerju do skupne vrednosti
nepremičnine, določene na enak način.
Vrednost stanovanja
Vrednost stanovanj po stanovanjskem zakonu se določi po naslednjem iz-
računu (SZ-1, 116. člen):
vrednost stanovanja VS = število točk x vrednost točke
x uporabna stanovanjska površina x vpliv velikosti stanovanja
(korekcijski faktor) x vpliv lokacije stanovanja.
Na osnovi te enačbe za izračun vrednosti stanovanj se še vedno izra-
čunavajo vse neprofitne najemnine v RS.
Spremembe posameznega dela
Posamezni lastniki stanovanj želijo večkrat razrešiti svoje stanovanjske
težave z razširitvijo svojega stanovanja na skupne dele stavbe (na hodnike,
podstrešja). Vsi etažni lastniki morajo v takem primeru skleniti pisni do-
govor, da del skupnega dela (npr. del podstrešja) postane del posameznega
dela v etažni lastnini. Prav tako se etažni lastniki lahko dogovorijo tudi o
tem, da iz skupnih delov nastane nov posamezen del (novo stanovanje) v
etažni lastnini, če je to mogoče.
večinoma še vedno določeni glede na določila starega stanovanjskega za-
kona, torej na osnovi vrednosti posameznega dela v razmerju do vrednos-
ti vseh posameznih delov v stavbi. Lastniki lahko v pogodbi o medseboj-
nih razmerjih določijo solastniške deleže na skupnih delih stavbe tudi
po drugih ključih, tako da na primer pri razmejitvi med posameznimi
in skupnimi deli stavbe upoštevajo pogodbe o prodaji stanovanj, posebne
točkovalne zapisnike (velja za stavbe, zgrajene pred letom 1991) in druge
primerne listine, kot je na primer načrt večstanovanjske stavbe.
Pri določitvi solastniških deležev na skupnih delih stavbe lahko la-
stniki torej kot najprimernejšo upoštevajo eno od naslednjih metod (skla-
dno z 182. členom SZ-1):
- površino posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do sku-
pne površine vseh posameznih delov v etažni lastnini,
30 - prostornino posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do
skupne prostornine vseh posameznih delov v etažni lastnini,
- uporabno vrednost posameznega dela v etažni lastnini v razmer-
ju do skupne uporabne vrednosti nepremičnine,
- vrednost stanovanja, določeno po zapisniku o ugotovitvi vred-
nosti stanovanja, če ta obstaja, v razmerju do skupne vrednosti
nepremičnine, določene na enak način.
Vrednost stanovanja
Vrednost stanovanj po stanovanjskem zakonu se določi po naslednjem iz-
računu (SZ-1, 116. člen):
vrednost stanovanja VS = število točk x vrednost točke
x uporabna stanovanjska površina x vpliv velikosti stanovanja
(korekcijski faktor) x vpliv lokacije stanovanja.
Na osnovi te enačbe za izračun vrednosti stanovanj se še vedno izra-
čunavajo vse neprofitne najemnine v RS.
Spremembe posameznega dela
Posamezni lastniki stanovanj želijo večkrat razrešiti svoje stanovanjske
težave z razširitvijo svojega stanovanja na skupne dele stavbe (na hodnike,
podstrešja). Vsi etažni lastniki morajo v takem primeru skleniti pisni do-
govor, da del skupnega dela (npr. del podstrešja) postane del posameznega
dela v etažni lastnini. Prav tako se etažni lastniki lahko dogovorijo tudi o
tem, da iz skupnih delov nastane nov posamezen del (novo stanovanje) v
etažni lastnini, če je to mogoče.
