Page 100 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 100
3 Dekonstrukcija besedil
čena uvedba šolnin, izvedena devolucija avtoritete z vlade na institucije.
Z argumenti, da bo večja konkurenčnost uveljavila večjo učinkovi-
tost, odzivnost do študentov, zaposlovalcev in davkoplačevalcev ter iz-
boljšala kakovost visokošolskega sektorja, se v mnogih evropskih dr-
žavah dogaja marketizacija. Če razmišljamo realno, je marketizacija
dejansko eden izmed načinov za obvladovanje rastočega povpraševa-
nja po visokošolskem izobraževanju, ob zakupu težav pri zniževanju
stroškov. Istočasno pa se proces prekriva z željo Evropske unije po mo-
dernizaciji visokega šolstva, da bi naredili Evropo konkurenčnejšo ter
privlačnejšo za tuje študente, kar je izpostavljeno v Lizbonski deklara-
ciji ter bolonjski reformi. Posledično večina evropskih držav (in drugih,
nečlanic Evropske unije) uvaja določene elemente marketizacije v svoje
visokošolske sisteme, saj ne želijo zaostati v razvoju ali se izolirati.
Prisotnost marketizacije v slovenskih »policy« dokumentih
Pojma marketizacija seveda v uradnih dokumentih ne zasledimo, se pa
oblastnikom zaradi usklajevanja z evropskimi, bolonjskimi, priporočili
o ecd in z nujnostjo sprejemanja zakonodaje, kar naj bi bilo razlog za
skrajšane postopke brez javne razprave, velikokrat »dogaja«, da posku-
šajo v uradne dokumente umestiti tudi nekatera določila, ki bi omogo-
čala uveljavitev načel, ki bi vodila k večji marketizaciji visokošolskih sto-
ritev. Takšna situacija je opisana v prejšnjih poglavjih, ob sprejemanju
novele visokošolskega zakona, ko se je ob sprejemanju nujnih poprav-
kov dodalo še kaj nenujnega, kar pa bi lahko, če bi bilo sprejeto bistveno
vplivalo na visokošolski sistem. Tudi v koalicijski pogodbi o sodelovanju
v vladi rs 2012–2015 najdemo zapis o podpori zasebnemu izobraževa-
nju.
Člani ekonomsko-socialnega sveta so v januarju 2013 obravnavali
izhodišča Strategije za razvoj Slovenije v obdobju 2014–2020, ki našte-
vajo pet prioritet (Gole 2013): »znanje, zeleno, podjetnost, vključujoča
družba ter učinkovit javni sektor in pravna država. V strategiji je za-
pisano, da naj bi bila za gospodarski razvoj bistvena tri področja, in
sicer raziskave in razvoj, mala in srednja podjetja ter zaposlovanje in
usposabljanje.« Precej povedna je besedna zveza učinkovit javni sektor,
iz nje lahko razberemo, da se bodo finančna sredstva še naprej delila
predvsem za aplikativne raziskave ter za inovativna tehnološka in sto-
ritvena (predvsem finančna, poslovna in telekomunikacijska) podjetja.
O temeljnem raziskovanju in javnem visokem šolstvu pa nič. Med dru-
gim je v izhodiščih strategije najti zahteve po boljši organizaciji dela
98
čena uvedba šolnin, izvedena devolucija avtoritete z vlade na institucije.
Z argumenti, da bo večja konkurenčnost uveljavila večjo učinkovi-
tost, odzivnost do študentov, zaposlovalcev in davkoplačevalcev ter iz-
boljšala kakovost visokošolskega sektorja, se v mnogih evropskih dr-
žavah dogaja marketizacija. Če razmišljamo realno, je marketizacija
dejansko eden izmed načinov za obvladovanje rastočega povpraševa-
nja po visokošolskem izobraževanju, ob zakupu težav pri zniževanju
stroškov. Istočasno pa se proces prekriva z željo Evropske unije po mo-
dernizaciji visokega šolstva, da bi naredili Evropo konkurenčnejšo ter
privlačnejšo za tuje študente, kar je izpostavljeno v Lizbonski deklara-
ciji ter bolonjski reformi. Posledično večina evropskih držav (in drugih,
nečlanic Evropske unije) uvaja določene elemente marketizacije v svoje
visokošolske sisteme, saj ne želijo zaostati v razvoju ali se izolirati.
Prisotnost marketizacije v slovenskih »policy« dokumentih
Pojma marketizacija seveda v uradnih dokumentih ne zasledimo, se pa
oblastnikom zaradi usklajevanja z evropskimi, bolonjskimi, priporočili
o ecd in z nujnostjo sprejemanja zakonodaje, kar naj bi bilo razlog za
skrajšane postopke brez javne razprave, velikokrat »dogaja«, da posku-
šajo v uradne dokumente umestiti tudi nekatera določila, ki bi omogo-
čala uveljavitev načel, ki bi vodila k večji marketizaciji visokošolskih sto-
ritev. Takšna situacija je opisana v prejšnjih poglavjih, ob sprejemanju
novele visokošolskega zakona, ko se je ob sprejemanju nujnih poprav-
kov dodalo še kaj nenujnega, kar pa bi lahko, če bi bilo sprejeto bistveno
vplivalo na visokošolski sistem. Tudi v koalicijski pogodbi o sodelovanju
v vladi rs 2012–2015 najdemo zapis o podpori zasebnemu izobraževa-
nju.
Člani ekonomsko-socialnega sveta so v januarju 2013 obravnavali
izhodišča Strategije za razvoj Slovenije v obdobju 2014–2020, ki našte-
vajo pet prioritet (Gole 2013): »znanje, zeleno, podjetnost, vključujoča
družba ter učinkovit javni sektor in pravna država. V strategiji je za-
pisano, da naj bi bila za gospodarski razvoj bistvena tri področja, in
sicer raziskave in razvoj, mala in srednja podjetja ter zaposlovanje in
usposabljanje.« Precej povedna je besedna zveza učinkovit javni sektor,
iz nje lahko razberemo, da se bodo finančna sredstva še naprej delila
predvsem za aplikativne raziskave ter za inovativna tehnološka in sto-
ritvena (predvsem finančna, poslovna in telekomunikacijska) podjetja.
O temeljnem raziskovanju in javnem visokem šolstvu pa nič. Med dru-
gim je v izhodiščih strategije najti zahteve po boljši organizaciji dela
98
