Page 97 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 97
Refleksija in diskusija 3.14
virov financiranja svojih dejavnosti ter učinkovitejši porabi javnih
sredstev, namenjenih financiranju raziskovalne in izobraževalne
dejavnosti;
• ter nenazadnje povečani upravljalski in politični pritiski, ki so vo-
dili v racionalnejšo izvedbo visokošolskih programov, zmanjševa-
nje izbirnosti, zaposlovanje za določen čas ipd. kar je vse v naspro-
tju z obljubljenimi dosežki bolonjske reforme.
Osrednji koncepti v diskurzu o marketizaciji
visokega šolstva v svetu
Marketizacija visokega šolstva je, čeprav se razlikuje po intenzivnosti,
obličnosti in dosežkih, v tem lahko pritrdimo Johnstoneu (1998), med-
narodni fenomen, ki je skladen s porastom tržnega kapitalizma ter te-
meljev neoliberalne ekonomike. O marketizaciji visokega šolstva kri-
tično razpravljajo na Kitajskem (npr. Qiping in White 1994), po Altba-
chu (2002) so v Aziji zasebne univerze, ki predstavljajo po različnih dr-
žavah do 80 visokošolskih institucij, namenjene študentom, ki ne iz-
polnjujejo zahtevnih vstopnih pogojev za javne univerze (obravnavane
kot visoko kakovostne in prestižne). Le redke zasebne azijske visokošol-
ske institucije spadajo v kakovostni vrh, večinoma namreč služijo ma-
sovnemu študiju. Tudi v Indiji velika večina študentov obiskuje zasebne
visokošolske institucije, ki pa so pod strogim nadzorom univerz, ki na-
črtujejo in izvajajo preverjanja znanja, dodeljujejo akademske naslove,
določajo minimalne vstopne pogoje ter nadzorujejo najemanje pedago-
škega osebja (ibid.). Susanti (2011) predstavi tri najpomembnejše kri-
tike indonezijskih visokošolskih reform: nepristranskost do študentov
z nizkimi prihodki, zmanjšanje odgovornosti in zavezanosti vlade za iz-
obraževanje in komercializacijo javnih univerz; predvsem pa očita zako-
nodaji da ni uspela razrešiti temeljnih razlogov za izobraževalno neena-
kost ter pomanjkanje poudarka na učinke privatizacije in marketizacije
za akademske vrednote in poslanstvo visokega šolstva.
Ntshoe (2002) raziskuje privatizacijo in kvazi-marketizacijo visokega
šolstva v Južnoafriški republiki, ob čemer poudarja, da so bili odzivi vi-
sokošolskih institucij na globalne marketizacijske procese zelo različni,
pač glede na lokalne razmere in tip institucij; ob tem uporablja teorijo
odvisnosti od virov ter strukturalizem kot konceptualni okvir. Ugotav-
lja, da se naraščajoča marketizacija in kvazi-marketizacija lahko pripi-
šeta vplivom neoliberalizma ter novega managerializma; spremembe
v ponudbi, politikah in praksah južnoafriškega visokega šolstva je po-
95
virov financiranja svojih dejavnosti ter učinkovitejši porabi javnih
sredstev, namenjenih financiranju raziskovalne in izobraževalne
dejavnosti;
• ter nenazadnje povečani upravljalski in politični pritiski, ki so vo-
dili v racionalnejšo izvedbo visokošolskih programov, zmanjševa-
nje izbirnosti, zaposlovanje za določen čas ipd. kar je vse v naspro-
tju z obljubljenimi dosežki bolonjske reforme.
Osrednji koncepti v diskurzu o marketizaciji
visokega šolstva v svetu
Marketizacija visokega šolstva je, čeprav se razlikuje po intenzivnosti,
obličnosti in dosežkih, v tem lahko pritrdimo Johnstoneu (1998), med-
narodni fenomen, ki je skladen s porastom tržnega kapitalizma ter te-
meljev neoliberalne ekonomike. O marketizaciji visokega šolstva kri-
tično razpravljajo na Kitajskem (npr. Qiping in White 1994), po Altba-
chu (2002) so v Aziji zasebne univerze, ki predstavljajo po različnih dr-
žavah do 80 visokošolskih institucij, namenjene študentom, ki ne iz-
polnjujejo zahtevnih vstopnih pogojev za javne univerze (obravnavane
kot visoko kakovostne in prestižne). Le redke zasebne azijske visokošol-
ske institucije spadajo v kakovostni vrh, večinoma namreč služijo ma-
sovnemu študiju. Tudi v Indiji velika večina študentov obiskuje zasebne
visokošolske institucije, ki pa so pod strogim nadzorom univerz, ki na-
črtujejo in izvajajo preverjanja znanja, dodeljujejo akademske naslove,
določajo minimalne vstopne pogoje ter nadzorujejo najemanje pedago-
škega osebja (ibid.). Susanti (2011) predstavi tri najpomembnejše kri-
tike indonezijskih visokošolskih reform: nepristranskost do študentov
z nizkimi prihodki, zmanjšanje odgovornosti in zavezanosti vlade za iz-
obraževanje in komercializacijo javnih univerz; predvsem pa očita zako-
nodaji da ni uspela razrešiti temeljnih razlogov za izobraževalno neena-
kost ter pomanjkanje poudarka na učinke privatizacije in marketizacije
za akademske vrednote in poslanstvo visokega šolstva.
Ntshoe (2002) raziskuje privatizacijo in kvazi-marketizacijo visokega
šolstva v Južnoafriški republiki, ob čemer poudarja, da so bili odzivi vi-
sokošolskih institucij na globalne marketizacijske procese zelo različni,
pač glede na lokalne razmere in tip institucij; ob tem uporablja teorijo
odvisnosti od virov ter strukturalizem kot konceptualni okvir. Ugotav-
lja, da se naraščajoča marketizacija in kvazi-marketizacija lahko pripi-
šeta vplivom neoliberalizma ter novega managerializma; spremembe
v ponudbi, politikah in praksah južnoafriškega visokega šolstva je po-
95
