Page 105 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 105
4 Zaključek
Ugotavljamo, da je že nastanek univerze posledica delovanja tržnih sil,
saj je obstajalo zgodovinsko povpraševanje po znanju s strani potenci-
alnih študentov ter potencialni učitelji, ki bi lahko poučevali. Da bi se
izmenjave med potencialno ponudbo in povpraševanjem uresničile, je
bilo potrebno organizirati študente ali učitelje v oblike gildov (univer-
sitas); tako je bila omogočena ekonomija obsega, država ali cerkev je
podelila pravico do izdajanja uradno veljavnih diplom, ki so omogočile
osnovo za transakcije znanja, ki je neotipljivo in težavno za ocenjevanje
(Kaneko 2005).
Kasneje so se univerze in visokošolske institucije razvijale v dveh
smereh, kot državne institucije Humboldtovega tipa ali pa kot zasebne
institucije anglosaksonskega tipa, na temelju akumuliranih finančnih
sredstev, ki služijo javnemu namenu. Univerze so bile in so pomembne,
ker producirajo znanje in spodbujajo razvoj države. Takšen model je do-
bro deloval vse do konca 20. stoletja, ko so pričele države spodbujati
množično ter univerzalno dostopno visokošolsko izobraževanje. Javno
financiranje je kmalu postalo nevzdržno, temu so se pridružile agende
mednarodnih organizacij (w t o, o e c d), ki so pritiskale na odpiranje
meja, vzpostavljanje mednarodnih trgov in komodifikacijo visokošol-
skih izobraževalnih storitev. V Evropski uniji je Lizbonsko pogodbo,
katere cilj je tudi družba znanja, nadgradila še bolonjska reforma, ka-
tere primarni cilj je bil narediti sisteme visokega šolstva v Evropi med-
sebojno primerljive, pospeševati mobilnost in narediti sisteme privlač-
nejše za študente iz neevropskih držav. Pod plaščem vseh teh dogajanj
in sprememb, so se vedno pogosteje pojavljale težnje po marketizaciji
visokega šolstva. Predstavljena je bila vrsta pozitivnih posledic, ki jih bo
marketizacija omogočila, od večje konkurenčnosti, kakovosti, odgovor-
nosti, avtonomije, dostopnosti do olajšav za javne blagajne. Ti procesi
so dobro odražali premik od socialne države, ki je nudila javne storitve
na področjih zdravja, sociale, izobraževanja itd., k odgovornosti posa-
meznika za lasten razvoj in razvoj družbe. Poleg raziskovalnih univerz
103
Ugotavljamo, da je že nastanek univerze posledica delovanja tržnih sil,
saj je obstajalo zgodovinsko povpraševanje po znanju s strani potenci-
alnih študentov ter potencialni učitelji, ki bi lahko poučevali. Da bi se
izmenjave med potencialno ponudbo in povpraševanjem uresničile, je
bilo potrebno organizirati študente ali učitelje v oblike gildov (univer-
sitas); tako je bila omogočena ekonomija obsega, država ali cerkev je
podelila pravico do izdajanja uradno veljavnih diplom, ki so omogočile
osnovo za transakcije znanja, ki je neotipljivo in težavno za ocenjevanje
(Kaneko 2005).
Kasneje so se univerze in visokošolske institucije razvijale v dveh
smereh, kot državne institucije Humboldtovega tipa ali pa kot zasebne
institucije anglosaksonskega tipa, na temelju akumuliranih finančnih
sredstev, ki služijo javnemu namenu. Univerze so bile in so pomembne,
ker producirajo znanje in spodbujajo razvoj države. Takšen model je do-
bro deloval vse do konca 20. stoletja, ko so pričele države spodbujati
množično ter univerzalno dostopno visokošolsko izobraževanje. Javno
financiranje je kmalu postalo nevzdržno, temu so se pridružile agende
mednarodnih organizacij (w t o, o e c d), ki so pritiskale na odpiranje
meja, vzpostavljanje mednarodnih trgov in komodifikacijo visokošol-
skih izobraževalnih storitev. V Evropski uniji je Lizbonsko pogodbo,
katere cilj je tudi družba znanja, nadgradila še bolonjska reforma, ka-
tere primarni cilj je bil narediti sisteme visokega šolstva v Evropi med-
sebojno primerljive, pospeševati mobilnost in narediti sisteme privlač-
nejše za študente iz neevropskih držav. Pod plaščem vseh teh dogajanj
in sprememb, so se vedno pogosteje pojavljale težnje po marketizaciji
visokega šolstva. Predstavljena je bila vrsta pozitivnih posledic, ki jih bo
marketizacija omogočila, od večje konkurenčnosti, kakovosti, odgovor-
nosti, avtonomije, dostopnosti do olajšav za javne blagajne. Ti procesi
so dobro odražali premik od socialne države, ki je nudila javne storitve
na področjih zdravja, sociale, izobraževanja itd., k odgovornosti posa-
meznika za lasten razvoj in razvoj družbe. Poleg raziskovalnih univerz
103
