Page 99 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 99
Refleksija in diskusija 3.14
tudi niti iz ozadja, ki usmerjajo in vodijo te procese, z jasno opredelji-
vimi nameni.
Oblike marketizacije visokega šolstva v Evropski uniji
V evropskih javnih diskurzih pogosto naletimo na kritične komen-
tarje, v katerih avtorji nasprotujejo zmanjševanju akademske svobode
in marketizaciji visokošolskega izobraževanja. Opredeljujejo se do na-
mena in vloge univerze, ki da je postal precej zamegljen zaradi številnih
poskusov ustvarjanja trga v visokošolskem izobraževanju (Malik 2012).
Ob tem so študentje obravnavani kot odjemalci in spodbujani k inve-
stiranju časa in denarja v tiste izobraževalne programe, za katere se
domneva, da bodo povečali njihove obete za bodoče zaslužke, akade-
miki pa so sedaj obravnavani kot proizvajalci, katerih raziskovanje naj
bi se osredotočalo na komercialno vrednost in katerega rezultat je mer-
jen po enotnem merilu ter ocenjevan kot vreče pšenice. Petford (2013)
se sprašuje ali je javno visoko šolstvo v Angliji le še business, ki se pač
slučajno nahaja v izobraževanju, univerze tekmujejo ena proti drugi za
talente: študente z najboljšimi ocenami, izvrstno raziskovalno osebje,
tuje študente, ki plačujejo polno šolnino, financiranje s strani razisko-
valnih agencij in industrije; vse to se dogaja že dlje časa, sedaj pa se
uvajajo še bolj eksplicitne oblike komercialnega obnašanja: povračilo
šolnin, če delaš za univerzo ali druge izbrane institucije, računalniški
ali iPad paketi povezani z raziskavami o zadovoljstvu odjemalcev in
strateškim znamčenjem. Jucevičiene˙ in Jucevičius (2012) razpravljata o
poteku visokošolske reforme v Litvi in se sprašujeta o možnih alternati-
vah: marketizaciji in administriranju naspram demokratizaciji visokega
šolstva ter o vlogi in poslanstvu univerz v spremenjenih razmerah.
V Italiji je bila omogočena večja avtonomija visokošolskim institu-
cijam, bolj si morajo prizadevati za pridobivanje nedržavnega financi-
ranja in tekmovati za študente, raziskovalna sredstva ter profesorje,
reforme pa so bile uvedene brez dodatnega financiranja (Rostan in
Vaira 2009). Brown (2011, 19) opisuje finski visokošolski sistem, kjer
ima država močno vlogo, omejuje konkurenco, predpisuje vstopne po-
goje, ministrstvo odobrava nove predmete in visokošolske programe,
skladno z napovedmi o bodočih potrebah na trgu dela, tekmovanje
za študente je omejeno, akademsko osebje pa spada med javne usluž-
bence in imajo določene plače in druge pogoje. Duczmal (2006) piše,
da je bilo s spremembo visokošolskega zakona na Poljskem vpeljano
zasebno visoko šolstvo, odorena avtonomija, svoboda izbire in omogo-
97
tudi niti iz ozadja, ki usmerjajo in vodijo te procese, z jasno opredelji-
vimi nameni.
Oblike marketizacije visokega šolstva v Evropski uniji
V evropskih javnih diskurzih pogosto naletimo na kritične komen-
tarje, v katerih avtorji nasprotujejo zmanjševanju akademske svobode
in marketizaciji visokošolskega izobraževanja. Opredeljujejo se do na-
mena in vloge univerze, ki da je postal precej zamegljen zaradi številnih
poskusov ustvarjanja trga v visokošolskem izobraževanju (Malik 2012).
Ob tem so študentje obravnavani kot odjemalci in spodbujani k inve-
stiranju časa in denarja v tiste izobraževalne programe, za katere se
domneva, da bodo povečali njihove obete za bodoče zaslužke, akade-
miki pa so sedaj obravnavani kot proizvajalci, katerih raziskovanje naj
bi se osredotočalo na komercialno vrednost in katerega rezultat je mer-
jen po enotnem merilu ter ocenjevan kot vreče pšenice. Petford (2013)
se sprašuje ali je javno visoko šolstvo v Angliji le še business, ki se pač
slučajno nahaja v izobraževanju, univerze tekmujejo ena proti drugi za
talente: študente z najboljšimi ocenami, izvrstno raziskovalno osebje,
tuje študente, ki plačujejo polno šolnino, financiranje s strani razisko-
valnih agencij in industrije; vse to se dogaja že dlje časa, sedaj pa se
uvajajo še bolj eksplicitne oblike komercialnega obnašanja: povračilo
šolnin, če delaš za univerzo ali druge izbrane institucije, računalniški
ali iPad paketi povezani z raziskavami o zadovoljstvu odjemalcev in
strateškim znamčenjem. Jucevičiene˙ in Jucevičius (2012) razpravljata o
poteku visokošolske reforme v Litvi in se sprašujeta o možnih alternati-
vah: marketizaciji in administriranju naspram demokratizaciji visokega
šolstva ter o vlogi in poslanstvu univerz v spremenjenih razmerah.
V Italiji je bila omogočena večja avtonomija visokošolskim institu-
cijam, bolj si morajo prizadevati za pridobivanje nedržavnega financi-
ranja in tekmovati za študente, raziskovalna sredstva ter profesorje,
reforme pa so bile uvedene brez dodatnega financiranja (Rostan in
Vaira 2009). Brown (2011, 19) opisuje finski visokošolski sistem, kjer
ima država močno vlogo, omejuje konkurenco, predpisuje vstopne po-
goje, ministrstvo odobrava nove predmete in visokošolske programe,
skladno z napovedmi o bodočih potrebah na trgu dela, tekmovanje
za študente je omejeno, akademsko osebje pa spada med javne usluž-
bence in imajo določene plače in druge pogoje. Duczmal (2006) piše,
da je bilo s spremembo visokošolskega zakona na Poljskem vpeljano
zasebno visoko šolstvo, odorena avtonomija, svoboda izbire in omogo-
97
