Page 106 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 106
4 Zaključek
imamo danes še vrsto drugih izobraževalnih institucij, ki so jih ustana-
vljale vlade, cerkvene organizacije, korporacije in zasebniki, znanje pa se
proizvaja tudi na številnih drugih mestih. Na vlade se vrši pritisk zaradi
zmanjševanja davčnih bremen za boljšo konkurenčnost podjetij na glo-
balnih trgih ter zmanjševanje financiranja socialne države. Istočasno pa
zahteva gospodarstvo kadre, ki bodo izobraženi za konkretne delovne
naloge in ki bodo pripravljeni čim hitreje vstopiti na trg dela, saj tudi
znanje v današnjem hitro spreminjajočem se svetu hitro zastara.
Globalna finančna in gospodarska kriza iz 2008 je dodatno zaostrila
delovanje in financiranje univerz po vsem svetu. V začetku leta 2013
je bilo že jasno, da zgolj varčevanje ni dovolj, potrebno je vlagati v na-
daljnji razvoj, če se želi ustvariti preboj, v letu 2017 pa je še bolj jasno,
da varčevanje in prekarnost v visokem šolstvu nista pravi strategiji za
razvoj. Na to dejstvo opozarjajo ugledni ekonomisti že leta, tudi no-
belovec Paul Krugman. Ekonomisti Mednarodnega denarnega sklada
so priznali, da so se ušteli kar za 300 , ko so izračunavali predvidene
multiplikativne učinke varčevalnih ukrepov in zmanjševanja porabe za
evropske države (t. i. fiskalni multiplikator); tudi zato sedaj ekonomisti
priporočajo blažje ukrepe. Blanchard, direktor raziskovalnega centra pri
Mednarodnem denarnem skladu tako sedaj trdi, da bodo strukturne re-
forme v Grčiji, Španiji in na Portugalskem prinesle sadove, a šele v pri-
hodnosti (Blanchard in Leigh 2013). Zaradi podcenjevanja vpliva brez-
poselnosti so napačno izračunali razmerje med varčevalnimi ukrepi in
gospodarsko rastjo (Slovenska tiskovna agencija 2013b). Tudi Medna-
rodni denarni sklad je naposled le priznal, da je pri predpisovanju var-
čevalnih ukrepov v Grčiji v letu 2012 »zmotil« in povzročil še večje po-
glabljanje krize (Slovenska tiskovna agencija 2013a). Odgovarjal pa ne
bo nihče. Še več, pritiski in priporočila za izvajnaje strukturnih reform
v letu 2017 prihajajo v milejših tonih, vendar še vedno odločno. Morda
je migrantska kriza ustvarila navidezni »odmor«, vendar je točka struk-
turnih reform odprta in živa.
Če vlada zmanjša porabo za 1 eu r, izgubi gospodarstvo do 1,5 eu r;
posledično to še poveča dolg v primerjavi z bdp. Posledice varčevalnih
ukrepov so torej nepredvidljive in neučinkovite, zato jih je potrebno na-
črtovati dolgoročno in dobro premisliti. Ob nakazovanju finančne krize
leta 2008 je Evropska unija obljubljala, da bodo nekateri šoki absorbi-
rani, posledice naj ne bi bile pretirane. Evropski socialni sistem naj bi bil
največji prispevek Evrope k civilizaciji, a se socialna varnost državljanov
nezadržno zmanjšuje, značilen socialni model postaja čedalje bolj ohla-
104
imamo danes še vrsto drugih izobraževalnih institucij, ki so jih ustana-
vljale vlade, cerkvene organizacije, korporacije in zasebniki, znanje pa se
proizvaja tudi na številnih drugih mestih. Na vlade se vrši pritisk zaradi
zmanjševanja davčnih bremen za boljšo konkurenčnost podjetij na glo-
balnih trgih ter zmanjševanje financiranja socialne države. Istočasno pa
zahteva gospodarstvo kadre, ki bodo izobraženi za konkretne delovne
naloge in ki bodo pripravljeni čim hitreje vstopiti na trg dela, saj tudi
znanje v današnjem hitro spreminjajočem se svetu hitro zastara.
Globalna finančna in gospodarska kriza iz 2008 je dodatno zaostrila
delovanje in financiranje univerz po vsem svetu. V začetku leta 2013
je bilo že jasno, da zgolj varčevanje ni dovolj, potrebno je vlagati v na-
daljnji razvoj, če se želi ustvariti preboj, v letu 2017 pa je še bolj jasno,
da varčevanje in prekarnost v visokem šolstvu nista pravi strategiji za
razvoj. Na to dejstvo opozarjajo ugledni ekonomisti že leta, tudi no-
belovec Paul Krugman. Ekonomisti Mednarodnega denarnega sklada
so priznali, da so se ušteli kar za 300 , ko so izračunavali predvidene
multiplikativne učinke varčevalnih ukrepov in zmanjševanja porabe za
evropske države (t. i. fiskalni multiplikator); tudi zato sedaj ekonomisti
priporočajo blažje ukrepe. Blanchard, direktor raziskovalnega centra pri
Mednarodnem denarnem skladu tako sedaj trdi, da bodo strukturne re-
forme v Grčiji, Španiji in na Portugalskem prinesle sadove, a šele v pri-
hodnosti (Blanchard in Leigh 2013). Zaradi podcenjevanja vpliva brez-
poselnosti so napačno izračunali razmerje med varčevalnimi ukrepi in
gospodarsko rastjo (Slovenska tiskovna agencija 2013b). Tudi Medna-
rodni denarni sklad je naposled le priznal, da je pri predpisovanju var-
čevalnih ukrepov v Grčiji v letu 2012 »zmotil« in povzročil še večje po-
glabljanje krize (Slovenska tiskovna agencija 2013a). Odgovarjal pa ne
bo nihče. Še več, pritiski in priporočila za izvajnaje strukturnih reform
v letu 2017 prihajajo v milejših tonih, vendar še vedno odločno. Morda
je migrantska kriza ustvarila navidezni »odmor«, vendar je točka struk-
turnih reform odprta in živa.
Če vlada zmanjša porabo za 1 eu r, izgubi gospodarstvo do 1,5 eu r;
posledično to še poveča dolg v primerjavi z bdp. Posledice varčevalnih
ukrepov so torej nepredvidljive in neučinkovite, zato jih je potrebno na-
črtovati dolgoročno in dobro premisliti. Ob nakazovanju finančne krize
leta 2008 je Evropska unija obljubljala, da bodo nekateri šoki absorbi-
rani, posledice naj ne bi bile pretirane. Evropski socialni sistem naj bi bil
največji prispevek Evrope k civilizaciji, a se socialna varnost državljanov
nezadržno zmanjšuje, značilen socialni model postaja čedalje bolj ohla-
104
