Page 108 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 108
4 Zaključek
tarjenje več milijonov ljudi v Čilu, ki je bil poskusni zajček ameriškega
neoliberalnega šoka (Klein 2009). Tudi v Boliviji je do leta 2005 neolibe-
ralni model gospodarstva poganjal le zunanje povpraševanje, z novim
gospodarskim modelom predsednika Eva Moralesa pa so zagnali tudi
notranje povpraševanje z javnimi investicijami (10,5 bdp v 2009), ob-
veznicami, starostnimi pokojninami, rastjo plač ne glede na inflacijo in z
večjim povpraševanjem po dobrinah in storitvah državljanov. Navkljub
zunanjemu padcu povpraševanja po letu 2008 so tako dosegli najve-
čjo gospodarsko rast v regiji, čeprav kritiki pravijo, da gre rast pripisati
predvsem dvigovanju cen naftnih derivatov na tujih trgih in da se tudi
Morales ob vztrajanju z varčevalno fiskalno politiko spogleduje z rekon-
stituiranjem neoliberalnega modela (Webber 2013). Novice o protestih,
nemirih, nasilju in izrednih razmerah so že stalnica na t v ekranih, pri-
hajajo pa tako iz Evrope, kot tudi iz Afrike, Azije, Amerike, saj so ljudje
naveličani neoliberalističnega izkoriščanja s strani peščice bogatih.
Močnik (2010) je dejal, da se ciklus kapitalističnega sistema, ki je imel
svoje središče v evroatlantskem bazenu (Zahodna Evropa in z da) bliža
svojemu koncu. zda naj ne bi več igrale vloge svetovnega policaja, Se-
verna Evropa pa si je ustvarila notranje kolonije (Grčija, Španija, Portu-
galska, Italija, morda se jim bo kmalu pridružila tudi Slovenija): s pre-
sežkom kapitala pobirajo rento od dolgov, ki so si jih nakopičile južno-
evropske države (Grahl 2011). Evropska unija je nastala kot protiutež
veliki Sovjetski zvezi in vzhodnemu bloku – projekt hladne vojne, ki
naj bi ohranil monopolni državni kapitalistični sistem (ne današnji ka-
pitalistični sistem prostega trga) proti socialistični grožnji. Iz vrste ra-
zlogov, tudi zaradi vzpona cikla in potrebe po množični proizvodnji, ki
spodbuja večjo potrošnjo so vpeljali to, čemur danes pravimo evropski
socialni model. Predstavljal je način integriranja delavskih razredov v
kapitalistično ekonomijo. Vlade danes to socialno državo aktivno po-
dirajo; Močnik (2012) odločno vztraja, da se ta socialna država danes
ne ruši sama od sebe, ampak da jo vladajoče politike aktivno podirajo,
tako kakor sistem javnega visokošolskega izobraževanja. Države, kjer so
neenakosti med državljani manjše, so ekonomsko uspešnejše. Znan je
skandinavski socialni model, izbojevan zaradi uspešne koalicije kmetov
in delavcev, še v začetku 20. stoletja pa so predstavljale skandinavske
države evropski tretji svet.
Andor (2013), evropski komisar za zaposlovanje in socialne zadeve,
meni, da morajo države učinkoviteje vlagati v izobraževanje, v aktivno
politiko zaposlovanja in podpirati ustvarjanje delovnih mest v panogah
106
tarjenje več milijonov ljudi v Čilu, ki je bil poskusni zajček ameriškega
neoliberalnega šoka (Klein 2009). Tudi v Boliviji je do leta 2005 neolibe-
ralni model gospodarstva poganjal le zunanje povpraševanje, z novim
gospodarskim modelom predsednika Eva Moralesa pa so zagnali tudi
notranje povpraševanje z javnimi investicijami (10,5 bdp v 2009), ob-
veznicami, starostnimi pokojninami, rastjo plač ne glede na inflacijo in z
večjim povpraševanjem po dobrinah in storitvah državljanov. Navkljub
zunanjemu padcu povpraševanja po letu 2008 so tako dosegli najve-
čjo gospodarsko rast v regiji, čeprav kritiki pravijo, da gre rast pripisati
predvsem dvigovanju cen naftnih derivatov na tujih trgih in da se tudi
Morales ob vztrajanju z varčevalno fiskalno politiko spogleduje z rekon-
stituiranjem neoliberalnega modela (Webber 2013). Novice o protestih,
nemirih, nasilju in izrednih razmerah so že stalnica na t v ekranih, pri-
hajajo pa tako iz Evrope, kot tudi iz Afrike, Azije, Amerike, saj so ljudje
naveličani neoliberalističnega izkoriščanja s strani peščice bogatih.
Močnik (2010) je dejal, da se ciklus kapitalističnega sistema, ki je imel
svoje središče v evroatlantskem bazenu (Zahodna Evropa in z da) bliža
svojemu koncu. zda naj ne bi več igrale vloge svetovnega policaja, Se-
verna Evropa pa si je ustvarila notranje kolonije (Grčija, Španija, Portu-
galska, Italija, morda se jim bo kmalu pridružila tudi Slovenija): s pre-
sežkom kapitala pobirajo rento od dolgov, ki so si jih nakopičile južno-
evropske države (Grahl 2011). Evropska unija je nastala kot protiutež
veliki Sovjetski zvezi in vzhodnemu bloku – projekt hladne vojne, ki
naj bi ohranil monopolni državni kapitalistični sistem (ne današnji ka-
pitalistični sistem prostega trga) proti socialistični grožnji. Iz vrste ra-
zlogov, tudi zaradi vzpona cikla in potrebe po množični proizvodnji, ki
spodbuja večjo potrošnjo so vpeljali to, čemur danes pravimo evropski
socialni model. Predstavljal je način integriranja delavskih razredov v
kapitalistično ekonomijo. Vlade danes to socialno državo aktivno po-
dirajo; Močnik (2012) odločno vztraja, da se ta socialna država danes
ne ruši sama od sebe, ampak da jo vladajoče politike aktivno podirajo,
tako kakor sistem javnega visokošolskega izobraževanja. Države, kjer so
neenakosti med državljani manjše, so ekonomsko uspešnejše. Znan je
skandinavski socialni model, izbojevan zaradi uspešne koalicije kmetov
in delavcev, še v začetku 20. stoletja pa so predstavljale skandinavske
države evropski tretji svet.
Andor (2013), evropski komisar za zaposlovanje in socialne zadeve,
meni, da morajo države učinkoviteje vlagati v izobraževanje, v aktivno
politiko zaposlovanja in podpirati ustvarjanje delovnih mest v panogah
106
