Page 110 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 110
4 Zaključek
stoletja, ki naj bi bila ogrožena s strani dekandentnega evroatlantskega
kapitala.
Kaneko (2005) omenja različne oblike kvazi-marketizacije in marke-
tizacije visokega šolstva, ki so se izoblikovale lokalno v odgovor na spre-
menjene razmere. Ena izmed možnosti je državnim univerzam podeliti
večjo neodvisnost v razmerju do vlade. V Franciji tako univerze sklepajo
pogodbe z vlado, kjer je določena višina javnega financiranja. Univerze
sklepajo pogodbe z državo še na Finskem, Danskem, v Avstriji, Belgiji, v
Španiji v pokrajini Valencia ter v nemški deželi Severna Westfalia (Jon-
gbloed 2010). V Estoniji in Latviji sklepajo pogodbe glede na vnaprej do-
ločeno število študentov po študijskih področjih; Poljska, Norveška, Ita-
lija in Danska dobijo odobren proračun na osnovi preteklih stroškov; v
skoraj vseh državah pa obstaja neka formula za financiranje. Na Japon-
skem se univerze dogovorijo z vlado za šestletni srednjeročni načrt in
cilje, na podlagi uresničenja katerih se potem zastavi nove šestletne ci-
lje (Yonezawa in Watanabe 2011). Takšne sheme imajo skupno lastnost,
da vlada in univerza pogodbeno določita višino finančnih sredstev na
osnovi evalvacije učinkovitosti. Če te dogovore presojamo z zgodovin-
skega vidika razvoja odnosov med državo in univerzo, jih lahko inter-
pretiramo kot delno uvajanje tržnih mehanizmov. Država je v tem pri-
meru edini odjemalec storitev, ki jih ponuja univerza, ker je cena teh
storitev izpogajana, lahko dogovoru rečemo kvazi-marketizacija. Ko go-
vorimo o marketizaciji je potrebno po Kaneku (2005) razmišljati o treh
dimenzijah vplivov tržnih mehanizmov: trg za izobraževalne storitve,
trg za raziskovanje ter kapitalski trg za ustanavljanje ter financiranje vi-
sokošolskih institucij. Po Jongbloedu (2010) imajo vse države eu vzpo-
stavljene mehanizme za financiranje specifičnih raziskovalnih projek-
tov, ki se dodeljujejo na osnovi konkuriranja znotraj javnih razpisov.
V Sloveniji so vse vlade doslej javno zanikale namere uvajanja šolnin
v javnem visokošolskem sistemu. Se pa tudi v znanstveni, strokovni in
populistični literaturi veliko razmišlja o tem, aktualizirajo se različne
variante, vse pa poudarjajo pomen istočasnega uvajanja sistema šti-
pendij ali vaučerjev, kar naj bi mladini posredno olajšalo odločitev za
izobraževanje. Imamo uspešen model visokošolskega izobraževanja, ki
ga je potrebno spremeniti, ker je čas za spremembe. Šolnin ne uvajajo,
zmanjšujejo pa finančna sredstva za delovanje javnega visokošolskega
sektorja, istočasno pa spodbujajo ustanavljanje zasebnih visokošolskih
institucij, ki jih tudi financirajo z denarjem, ki ga odtegujejo javnim, do-
bro delujočim institucijam. Zato da bomo imeli več konkurence, ker je
108
stoletja, ki naj bi bila ogrožena s strani dekandentnega evroatlantskega
kapitala.
Kaneko (2005) omenja različne oblike kvazi-marketizacije in marke-
tizacije visokega šolstva, ki so se izoblikovale lokalno v odgovor na spre-
menjene razmere. Ena izmed možnosti je državnim univerzam podeliti
večjo neodvisnost v razmerju do vlade. V Franciji tako univerze sklepajo
pogodbe z vlado, kjer je določena višina javnega financiranja. Univerze
sklepajo pogodbe z državo še na Finskem, Danskem, v Avstriji, Belgiji, v
Španiji v pokrajini Valencia ter v nemški deželi Severna Westfalia (Jon-
gbloed 2010). V Estoniji in Latviji sklepajo pogodbe glede na vnaprej do-
ločeno število študentov po študijskih področjih; Poljska, Norveška, Ita-
lija in Danska dobijo odobren proračun na osnovi preteklih stroškov; v
skoraj vseh državah pa obstaja neka formula za financiranje. Na Japon-
skem se univerze dogovorijo z vlado za šestletni srednjeročni načrt in
cilje, na podlagi uresničenja katerih se potem zastavi nove šestletne ci-
lje (Yonezawa in Watanabe 2011). Takšne sheme imajo skupno lastnost,
da vlada in univerza pogodbeno določita višino finančnih sredstev na
osnovi evalvacije učinkovitosti. Če te dogovore presojamo z zgodovin-
skega vidika razvoja odnosov med državo in univerzo, jih lahko inter-
pretiramo kot delno uvajanje tržnih mehanizmov. Država je v tem pri-
meru edini odjemalec storitev, ki jih ponuja univerza, ker je cena teh
storitev izpogajana, lahko dogovoru rečemo kvazi-marketizacija. Ko go-
vorimo o marketizaciji je potrebno po Kaneku (2005) razmišljati o treh
dimenzijah vplivov tržnih mehanizmov: trg za izobraževalne storitve,
trg za raziskovanje ter kapitalski trg za ustanavljanje ter financiranje vi-
sokošolskih institucij. Po Jongbloedu (2010) imajo vse države eu vzpo-
stavljene mehanizme za financiranje specifičnih raziskovalnih projek-
tov, ki se dodeljujejo na osnovi konkuriranja znotraj javnih razpisov.
V Sloveniji so vse vlade doslej javno zanikale namere uvajanja šolnin
v javnem visokošolskem sistemu. Se pa tudi v znanstveni, strokovni in
populistični literaturi veliko razmišlja o tem, aktualizirajo se različne
variante, vse pa poudarjajo pomen istočasnega uvajanja sistema šti-
pendij ali vaučerjev, kar naj bi mladini posredno olajšalo odločitev za
izobraževanje. Imamo uspešen model visokošolskega izobraževanja, ki
ga je potrebno spremeniti, ker je čas za spremembe. Šolnin ne uvajajo,
zmanjšujejo pa finančna sredstva za delovanje javnega visokošolskega
sektorja, istočasno pa spodbujajo ustanavljanje zasebnih visokošolskih
institucij, ki jih tudi financirajo z denarjem, ki ga odtegujejo javnim, do-
bro delujočim institucijam. Zato da bomo imeli več konkurence, ker je
108
