Page 107 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 107
Zaključek 4
pen. Izkazalo se je, da politika hitrega krčenja javnih izdatkov državo
potiska v še globljo recesijo in ji lahko povzroči nepopravljivo škodo.
Obstajajo namreč različne poti za varčevanje – uravnoteženje javnih fi-
nanc. To se da narediti s povečanjem davkov, kar prizadane ljudi, ki pla-
čujejo več davkov, a bi si to lahko privoščili. Drugi način je z zniževa-
njem porabe za socialne prispevke, kar prizadane najobčutljivejše sloje
ljudi, ki so najbolj odvisni od države. Med veliko depresijo v 30. letih, pa
v Latinski Ameriki v 80. letih prejšnjega stoletja so v v obdobjih krize
uporabili enak recept, kot ga sedaj izvaja Evropska Unija, rezultati so bili
enaki: brezposelnost, recesija ter uničenje socialne politike povsod, kjer
so uvedli te ukrepe. Povsod se je končalo z uporom državljanov, tako kot
se sedaj dogaja v Grčiji, na Portugalskem in drugod po Evropi (Močnik
2013).
Chang (2010) trdi, da so varčevalni ukrepi povsem zgrešeni, primanj-
kljaj naj bi bi bil namreč odvisen od davčnih prihodkov države ter javne
porabe. Če poraba presega prihodke imaš primanjkljaj, težava pa je, da
je v obdobju recesije deficit posledica nižjih davčnih prihodkov zaradi
upada gospodarstva, ne pa zaradi prevelike porabe. Če torej znižujete
porabo, da bi znižali primanjkljaj, vam to ne bo uspelo. Nekatere vlade
pa izkoriščajo fiskalni primanjkljaj kot izgovor za opuščanje države bla-
ginje, brez prave razprave. Temu se izognejo z izjavo, da ni denarja, zato
da je potrebno zmanjšati porabo. To naredijo z nižanjem izdatkov za so-
cialo, saj ti škodijo gospodarstvu, kar pripelje do temeljnih sprememb
družbenih pogodb, tudi v Evropi, kjer je bila država blaginje do sedaj
bistvo družbene pogodbe. Bankirji, velekapitalisti in drugi, ki so pov-
zročili krizo bodo še bogatejši, revni pa še revnejši. Globalnemu kapi-
talu je uspelo finančno krizo predstaviti kot krizo javnih financ in njene
stroške prenesti na najrevnejše.
Neoliberalna ekonomija se je razvila z velikimi obljubami o večji svo-
bodi in napredku – paradoksalno pa so bile politike deregulacije vsiljene
v diktatorskih režimih mnogih držav, kot so bile Koreja, Tajvan, Čile
in Peru – a se obljube o blagostanju niso uresničile (Castellano-Masias
2009). Hess in Jokeit (2009) sta skovala termin neurokapitalizem za opis
procesa, ki naj bi se širil, saj se je kapitalistična ekonomija kot izum mo-
dernih liberalnih družb izkazala kot izjemno prilagodljiva in odporna na
krize, pa tudi sposobna proizvajati znanstvene dokaze za ublažitev pri-
kazovanja posledic lastnega slabega delovanja, kateremu so njeni kon-
stituivni subjekti nagnjeni. Naraščajoča revščina v Sloveniji spominja
na posledice doktrine šoka, ki je v 70. letih 20. stoletja pahnila v živo-
105
pen. Izkazalo se je, da politika hitrega krčenja javnih izdatkov državo
potiska v še globljo recesijo in ji lahko povzroči nepopravljivo škodo.
Obstajajo namreč različne poti za varčevanje – uravnoteženje javnih fi-
nanc. To se da narediti s povečanjem davkov, kar prizadane ljudi, ki pla-
čujejo več davkov, a bi si to lahko privoščili. Drugi način je z zniževa-
njem porabe za socialne prispevke, kar prizadane najobčutljivejše sloje
ljudi, ki so najbolj odvisni od države. Med veliko depresijo v 30. letih, pa
v Latinski Ameriki v 80. letih prejšnjega stoletja so v v obdobjih krize
uporabili enak recept, kot ga sedaj izvaja Evropska Unija, rezultati so bili
enaki: brezposelnost, recesija ter uničenje socialne politike povsod, kjer
so uvedli te ukrepe. Povsod se je končalo z uporom državljanov, tako kot
se sedaj dogaja v Grčiji, na Portugalskem in drugod po Evropi (Močnik
2013).
Chang (2010) trdi, da so varčevalni ukrepi povsem zgrešeni, primanj-
kljaj naj bi bi bil namreč odvisen od davčnih prihodkov države ter javne
porabe. Če poraba presega prihodke imaš primanjkljaj, težava pa je, da
je v obdobju recesije deficit posledica nižjih davčnih prihodkov zaradi
upada gospodarstva, ne pa zaradi prevelike porabe. Če torej znižujete
porabo, da bi znižali primanjkljaj, vam to ne bo uspelo. Nekatere vlade
pa izkoriščajo fiskalni primanjkljaj kot izgovor za opuščanje države bla-
ginje, brez prave razprave. Temu se izognejo z izjavo, da ni denarja, zato
da je potrebno zmanjšati porabo. To naredijo z nižanjem izdatkov za so-
cialo, saj ti škodijo gospodarstvu, kar pripelje do temeljnih sprememb
družbenih pogodb, tudi v Evropi, kjer je bila država blaginje do sedaj
bistvo družbene pogodbe. Bankirji, velekapitalisti in drugi, ki so pov-
zročili krizo bodo še bogatejši, revni pa še revnejši. Globalnemu kapi-
talu je uspelo finančno krizo predstaviti kot krizo javnih financ in njene
stroške prenesti na najrevnejše.
Neoliberalna ekonomija se je razvila z velikimi obljubami o večji svo-
bodi in napredku – paradoksalno pa so bile politike deregulacije vsiljene
v diktatorskih režimih mnogih držav, kot so bile Koreja, Tajvan, Čile
in Peru – a se obljube o blagostanju niso uresničile (Castellano-Masias
2009). Hess in Jokeit (2009) sta skovala termin neurokapitalizem za opis
procesa, ki naj bi se širil, saj se je kapitalistična ekonomija kot izum mo-
dernih liberalnih družb izkazala kot izjemno prilagodljiva in odporna na
krize, pa tudi sposobna proizvajati znanstvene dokaze za ublažitev pri-
kazovanja posledic lastnega slabega delovanja, kateremu so njeni kon-
stituivni subjekti nagnjeni. Naraščajoča revščina v Sloveniji spominja
na posledice doktrine šoka, ki je v 70. letih 20. stoletja pahnila v živo-
105
