Page 17 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 17
Viri podatkov 2.1
Namesto da bi razmišljali o dekonstrukcijskem pisanju kot o pisanju
o nečem (tj. iz oddaljenosti od subjekta), je treba razmišljati o dekon-
strukcijskem pisanju kot kroženju skozi nekaj (tj. kakor potopljeni v su-
bjekt). Derrida (1982, xv) tudi pravi, da »dekonstrukcija ni negativna, ni
nihilistična«, torej je lahko dekonstrukcijsko pisanje tako afirmativno
kot produktivno. Bennington (1989, 86) tvega hipotezo, da je dekon-
strukcija v določenem smislu predhodna konstrukciji, pri čemer je ta
predhodnost neskončna. Derrida (1981b, 93) pojasni, da dekonstrukcija
»tudi ni nevtralna. Intervenira.«
Derrida je specifičen glede tega, kaj dekonstrukcija ni, žal pa se on-
tološko ni opredelil, kaj dekonstrukcija je. Ni oblika analize ali metoda,
ki jo lahko preprosto uporabimo za izbrano besedilo (Derrida 1988a, 3).
»Za metodo je ne moremo opredeliti, še posebno če razmišljamo o nje-
nem tehničnem in proceduralnem pomenu. Tudi kritika ni.« (Derrida
1991, 273). Pravzaprav je ne moremo formalizirati (Derrida 2002, 193)
niti definirati izven konteksta (Derrida 1988b, 141). Beardsforth (1996,
4) meni, da se Derrida previdno izogiba terminu metoda, ker ta nosi
konotacije proceduralne oblike sodbe. Mislec, ki se je z izbrano metodo
že odločil, kako bo nadaljeval, se je nesposoben širše poglobiti, saj je
ujetnik meril, ki strukturirajo njegova konceptualna dejanja. Čeprav je
ne moremo opredeliti v smislu tehničnih postopkov, vseeno obstajajo
neka splošna pravila, ki jih lahko ustrezno transponiramo med situaci-
jami (Derrida 1995, 193). Ta pravila bodo vedno nekoliko drugačna, saj
so odvisna od specifičnosti besedila in/ali konteksta. Dekonstrukcija ni
toliko namenjena sledenju namer avtorjev kot razvijanju konceptualnih
implikacij tega, kar so avtorji napisali (Beath in Orlikowski 1994). Der-
rida je tako sklepal (Prior 2003, 110), da lahko vsako besedilo beremo na
različne načine (fr. la différrence), ker vsa besedila vsebujejo dvoumno-
sti, in ker je tako, mora biti vsaka dokončna (angl. ultimative) interpre-
tacija odložena za vedno (fr. la différrance).
Sledili smo ideji Fairclougha (2006), ki uporablja diskurzivno ana-
lizo z namenom preučevanja načinov oblikovanja družbenih praks, ki
se oblikujejo skozi diskurz, zanimajo pa ga tudi nadaljnji diskurzivni
elementi družbenih praks. Wodakova (2009, 17) pravi: »Eden od ciljev
diskurzivne analize je ›demistificirati‹ diskurze s pomočjo dešifriranja
ideologij.« Ob relativni »neoprijemljivosti« dekonstrukcije so bile kori-
stne tudi nekoliko tradicionalnejše metode raziskovanja. Zbrani po-
datki so bili obdelani z diskurzivno analizo – ang. discourse analysis
method (Silverman 2000; Thomas 2002) in metode analize vsebine –
15
Namesto da bi razmišljali o dekonstrukcijskem pisanju kot o pisanju
o nečem (tj. iz oddaljenosti od subjekta), je treba razmišljati o dekon-
strukcijskem pisanju kot kroženju skozi nekaj (tj. kakor potopljeni v su-
bjekt). Derrida (1982, xv) tudi pravi, da »dekonstrukcija ni negativna, ni
nihilistična«, torej je lahko dekonstrukcijsko pisanje tako afirmativno
kot produktivno. Bennington (1989, 86) tvega hipotezo, da je dekon-
strukcija v določenem smislu predhodna konstrukciji, pri čemer je ta
predhodnost neskončna. Derrida (1981b, 93) pojasni, da dekonstrukcija
»tudi ni nevtralna. Intervenira.«
Derrida je specifičen glede tega, kaj dekonstrukcija ni, žal pa se on-
tološko ni opredelil, kaj dekonstrukcija je. Ni oblika analize ali metoda,
ki jo lahko preprosto uporabimo za izbrano besedilo (Derrida 1988a, 3).
»Za metodo je ne moremo opredeliti, še posebno če razmišljamo o nje-
nem tehničnem in proceduralnem pomenu. Tudi kritika ni.« (Derrida
1991, 273). Pravzaprav je ne moremo formalizirati (Derrida 2002, 193)
niti definirati izven konteksta (Derrida 1988b, 141). Beardsforth (1996,
4) meni, da se Derrida previdno izogiba terminu metoda, ker ta nosi
konotacije proceduralne oblike sodbe. Mislec, ki se je z izbrano metodo
že odločil, kako bo nadaljeval, se je nesposoben širše poglobiti, saj je
ujetnik meril, ki strukturirajo njegova konceptualna dejanja. Čeprav je
ne moremo opredeliti v smislu tehničnih postopkov, vseeno obstajajo
neka splošna pravila, ki jih lahko ustrezno transponiramo med situaci-
jami (Derrida 1995, 193). Ta pravila bodo vedno nekoliko drugačna, saj
so odvisna od specifičnosti besedila in/ali konteksta. Dekonstrukcija ni
toliko namenjena sledenju namer avtorjev kot razvijanju konceptualnih
implikacij tega, kar so avtorji napisali (Beath in Orlikowski 1994). Der-
rida je tako sklepal (Prior 2003, 110), da lahko vsako besedilo beremo na
različne načine (fr. la différrence), ker vsa besedila vsebujejo dvoumno-
sti, in ker je tako, mora biti vsaka dokončna (angl. ultimative) interpre-
tacija odložena za vedno (fr. la différrance).
Sledili smo ideji Fairclougha (2006), ki uporablja diskurzivno ana-
lizo z namenom preučevanja načinov oblikovanja družbenih praks, ki
se oblikujejo skozi diskurz, zanimajo pa ga tudi nadaljnji diskurzivni
elementi družbenih praks. Wodakova (2009, 17) pravi: »Eden od ciljev
diskurzivne analize je ›demistificirati‹ diskurze s pomočjo dešifriranja
ideologij.« Ob relativni »neoprijemljivosti« dekonstrukcije so bile kori-
stne tudi nekoliko tradicionalnejše metode raziskovanja. Zbrani po-
datki so bili obdelani z diskurzivno analizo – ang. discourse analysis
method (Silverman 2000; Thomas 2002) in metode analize vsebine –
15
