Page 18 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 18
2 O marketizaciji skozi dekonstrukcijo
ang. content analysis method (Easterby-Smith, Thorpe in Lowe 2005).
Ob tem ne zasedamo ene ali druge prepoznane pozicije, temveč sku-
šamo s kvalitativnim analiziranjem teorij in besedil preučiti, kako se
družbeni pojav razvija znotraj družbenega konteksta. Derrida je ugo-
varjal filozofsko metafizični tradiciji glede njihovih predpostavk o čisti
transcendenci (zunaj meja izkušnje in praktičnega spoznanja). Istoča-
sno pa je obsojal nefilozofsko (empiricistično) tradicijo humanistike in
družbenih ved, da ni spoznala potrebe po trenutni transcendenci. Po
Hepburnovi (2006) je zato dekonstrukcija inskripcija (vpis) tistega, kar
je na drugi strani transcendentalnega, v empirično in je zatorej inskrip-
cija odsotnosti v prisotnost z utemeljitvijo, da so subjekti in objekti
le igra sledov (prisotnosti-odsotnosti). Smotra visokega šolstva nismo
problematizirali zgolj z ekonomskega vidika; enako pomembne so tudi
druge ključne teoretske paradigme zadnjih dveh stoletij in zlasti no-
vejšega obdobja, saj opozarjajo še na druge smotre, kot npr. kritično
državljanstvo; raziskovanje zaradi raziskovanja; osebnostni razvoj idr.
Zato smo ob poudarjeni dihotomiji friedmanovstva in keynesijanstva
osvetlili tudi nekatere druge vidike; zarad razsežnosti vprašanj pa se
nismo poglabljali v vse vidike, upoštevajoč tudi načelo Ockhamove bri-
tve, kot ga interpretira Russell (2000, 462–463), da je potrebno izbrati
med različnimi hipotezami tisto razlago fenomena, ki jo lahko razlo-
žimo z najmanj možnimi vzroki, dejavniki ali spremenljivkami, kar nas
usmerja proti ontološki škrtosti.
Po Boghossianu (2001) so družbeni konstrukti koncepti ali prakse,
ki so kreacije določenih skupin/avtorjev. Znotraj danega situacijskega
konteksta smo tako dekonstruirali pomembnejše paradigme evropske
ter slovenske visokošolske politike in konceptualne poudarke prepo-
znanih izhodišč iz vsebin dostopnih znanstvenih člankov zagovornikov,
spremljevalcev in kritikov marketizacije, kakor tudi drugih vpletenih.
Med procesom dekonstrukcije je bila izvajana tudi refleksija o posledi-
cah napisanega ter o prenašanju »dobrih« praks v druga družbena oko-
lja.
2.2 Dekonstrukcija
Peters in Biesta (2009, 8–9) sta takole poskušala vpeljati bralca v Derri-
dajevo dekonstrukcijo:
Derridajeva misel je politična v smislu da nas uči brati in pisati dru-
gače. Dekonstrukcija Derridaju nadomešča kritične prakse, osre-
dotočene na besedila, v preučevanju neopisljivega ali neizreklji-
16
ang. content analysis method (Easterby-Smith, Thorpe in Lowe 2005).
Ob tem ne zasedamo ene ali druge prepoznane pozicije, temveč sku-
šamo s kvalitativnim analiziranjem teorij in besedil preučiti, kako se
družbeni pojav razvija znotraj družbenega konteksta. Derrida je ugo-
varjal filozofsko metafizični tradiciji glede njihovih predpostavk o čisti
transcendenci (zunaj meja izkušnje in praktičnega spoznanja). Istoča-
sno pa je obsojal nefilozofsko (empiricistično) tradicijo humanistike in
družbenih ved, da ni spoznala potrebe po trenutni transcendenci. Po
Hepburnovi (2006) je zato dekonstrukcija inskripcija (vpis) tistega, kar
je na drugi strani transcendentalnega, v empirično in je zatorej inskrip-
cija odsotnosti v prisotnost z utemeljitvijo, da so subjekti in objekti
le igra sledov (prisotnosti-odsotnosti). Smotra visokega šolstva nismo
problematizirali zgolj z ekonomskega vidika; enako pomembne so tudi
druge ključne teoretske paradigme zadnjih dveh stoletij in zlasti no-
vejšega obdobja, saj opozarjajo še na druge smotre, kot npr. kritično
državljanstvo; raziskovanje zaradi raziskovanja; osebnostni razvoj idr.
Zato smo ob poudarjeni dihotomiji friedmanovstva in keynesijanstva
osvetlili tudi nekatere druge vidike; zarad razsežnosti vprašanj pa se
nismo poglabljali v vse vidike, upoštevajoč tudi načelo Ockhamove bri-
tve, kot ga interpretira Russell (2000, 462–463), da je potrebno izbrati
med različnimi hipotezami tisto razlago fenomena, ki jo lahko razlo-
žimo z najmanj možnimi vzroki, dejavniki ali spremenljivkami, kar nas
usmerja proti ontološki škrtosti.
Po Boghossianu (2001) so družbeni konstrukti koncepti ali prakse,
ki so kreacije določenih skupin/avtorjev. Znotraj danega situacijskega
konteksta smo tako dekonstruirali pomembnejše paradigme evropske
ter slovenske visokošolske politike in konceptualne poudarke prepo-
znanih izhodišč iz vsebin dostopnih znanstvenih člankov zagovornikov,
spremljevalcev in kritikov marketizacije, kakor tudi drugih vpletenih.
Med procesom dekonstrukcije je bila izvajana tudi refleksija o posledi-
cah napisanega ter o prenašanju »dobrih« praks v druga družbena oko-
lja.
2.2 Dekonstrukcija
Peters in Biesta (2009, 8–9) sta takole poskušala vpeljati bralca v Derri-
dajevo dekonstrukcijo:
Derridajeva misel je politična v smislu da nas uči brati in pisati dru-
gače. Dekonstrukcija Derridaju nadomešča kritične prakse, osre-
dotočene na besedila, v preučevanju neopisljivega ali neizreklji-
16
