Page 19 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 19
Dekonstrukcija 2.2
vega. To počne, ne z namenom izogibanja metafizičnemu značaju
jezika ampak tako, da ga izpostavlja in spodkopava. Kot kritična
praksa pa ga nato fiksira na obrobnih in naključnih vidikih bese-
dilnega sistema, da bi preobrnil glavno sporočilo, poigravajoč se
z retoričnimi elementi znotraj gramatične strukture. Izraz dekon-
strukcija označuje posebno prakso branja in zatorej, metodo kri-
tike ter način analitične raziskave, povezane z razlikami.
Derrida na žalost ni nikoli podal opredelitve ali natančne definicije
svojega glavnega orodja – dekonstrukcije, zato smo prepuščeni inter-
pretacijam različnih avtorjev, med katerimi so ga mnogi tudi povsem
zavračali (Habermas 1981; 1987; Rorty 1991; 1998), pogost očitek je bil,
da Derrida sploh ni filozof.
Kot pišeta Guillemette in Cossette (2006) je Derridaja zanimalo eno
posebno nasprotje, nasprotje med pisanjem in govorom. Derridajev kri-
tičen pristop k dekonstrukciji kaže, da niso dualizmi nikoli ekvivalen-
tni; vedno so hierarhično rangirani. En pol (prisotnost, dobro, resnica,
moški itn.) je privilegiran na račun drugega (odsotnost, zlo, laž, žen-
ska itn.). v primeru govorice in pisanja smo pripisali govoru pozitivne
kvalitete originalnosti, centra in prisotnosti, medtem ko je bilo pisa-
nje potisnjeno v sekundarni ali deriviran status. Derrida je razumeva-
nje pisane besede samo kot reprezentacijo govorjene besede poimeno-
val za logocentrično tradicijo zahodnjaške miselnosti. Hottois (1998) je
zapisal: »Dekonstrukcija se nanaša na vse tehnike in strategije, ki jih je
uporabljal Derrida z namenom, da bi destabiliziral, razprl in razmestil
besedila, ki so eksplicitno ali nevidno idealistična.
Dekonstrukcijo dosežemo preko dveh korakov (Hottois 1998):
1. Reverzibilna faza: ker je bil par hierarhično rangiran, moramo naj-
prej izničiti boj za prevlado. Med to fazo mora pisanje prevladovati
nad pisanjem, drugo mora prevladati na jazom, odsotnost nad pri-
sotnostjo, zaznavanje nad razumevanjem itn.
2. Faza nevtralizacije: termin, ki je bil favoriziran med prvo fazo mora
biti izkoreninjen iz binarne logike; tako pustimo za seboj vse pred-
hodne pomene vkoreninjene v dualističnem razmišljanju. Ta faza
daje oporo androgenemu, super-govoru ter nad-pisanju. Dekon-
struirana beseda tako postane nedoločljiva, s čemer onemogočimo
klasifikacijo in posledično se dva predhodno nasprotujoča si pola
zlijeta.
V kasnejšem obdobju je to prvo definicijo dekonstrukcije nadome-
17
vega. To počne, ne z namenom izogibanja metafizičnemu značaju
jezika ampak tako, da ga izpostavlja in spodkopava. Kot kritična
praksa pa ga nato fiksira na obrobnih in naključnih vidikih bese-
dilnega sistema, da bi preobrnil glavno sporočilo, poigravajoč se
z retoričnimi elementi znotraj gramatične strukture. Izraz dekon-
strukcija označuje posebno prakso branja in zatorej, metodo kri-
tike ter način analitične raziskave, povezane z razlikami.
Derrida na žalost ni nikoli podal opredelitve ali natančne definicije
svojega glavnega orodja – dekonstrukcije, zato smo prepuščeni inter-
pretacijam različnih avtorjev, med katerimi so ga mnogi tudi povsem
zavračali (Habermas 1981; 1987; Rorty 1991; 1998), pogost očitek je bil,
da Derrida sploh ni filozof.
Kot pišeta Guillemette in Cossette (2006) je Derridaja zanimalo eno
posebno nasprotje, nasprotje med pisanjem in govorom. Derridajev kri-
tičen pristop k dekonstrukciji kaže, da niso dualizmi nikoli ekvivalen-
tni; vedno so hierarhično rangirani. En pol (prisotnost, dobro, resnica,
moški itn.) je privilegiran na račun drugega (odsotnost, zlo, laž, žen-
ska itn.). v primeru govorice in pisanja smo pripisali govoru pozitivne
kvalitete originalnosti, centra in prisotnosti, medtem ko je bilo pisa-
nje potisnjeno v sekundarni ali deriviran status. Derrida je razumeva-
nje pisane besede samo kot reprezentacijo govorjene besede poimeno-
val za logocentrično tradicijo zahodnjaške miselnosti. Hottois (1998) je
zapisal: »Dekonstrukcija se nanaša na vse tehnike in strategije, ki jih je
uporabljal Derrida z namenom, da bi destabiliziral, razprl in razmestil
besedila, ki so eksplicitno ali nevidno idealistična.
Dekonstrukcijo dosežemo preko dveh korakov (Hottois 1998):
1. Reverzibilna faza: ker je bil par hierarhično rangiran, moramo naj-
prej izničiti boj za prevlado. Med to fazo mora pisanje prevladovati
nad pisanjem, drugo mora prevladati na jazom, odsotnost nad pri-
sotnostjo, zaznavanje nad razumevanjem itn.
2. Faza nevtralizacije: termin, ki je bil favoriziran med prvo fazo mora
biti izkoreninjen iz binarne logike; tako pustimo za seboj vse pred-
hodne pomene vkoreninjene v dualističnem razmišljanju. Ta faza
daje oporo androgenemu, super-govoru ter nad-pisanju. Dekon-
struirana beseda tako postane nedoločljiva, s čemer onemogočimo
klasifikacijo in posledično se dva predhodno nasprotujoča si pola
zlijeta.
V kasnejšem obdobju je to prvo definicijo dekonstrukcije nadome-
17
