Page 44 - Novak, Rajko, in Aleksander Janeš. 2017. Merjenje zrelosti procesne usmerjenosti. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 44
Merjenje zrelosti procesne usmerjenosti
peh organizacije strateško pomembni. Torej lahko organizacija kot klju-
čen prepozna tudi strateško pomemben podporni ali managerski proces.
Določitev procesov in opredelitev elementov procesa
DeToro in McCabe (1997, 57) določitev procesov prepoznavata kot enega
najuspešnejših načinov za začetek uvajanja managementa poslovnih pro-
cesov. Naloga in odgovornost vrhnjega vodstva je, da določi glavne pro-
cese in njihove medsebojne povezave pri prehajanju organizacijskih enot.
Običajno so povezave opredeljene z določitvijo trenutka, ko izhod enega
procesa postane vhod v drug proces. Naloga vrhnjega vodstva je, da do-
loči tudi ime procesa in skrbnika procesa. Skupine, imenovane za posa-
mezen proces, nato razgradijo glavni proces na procese in podprocese ter
zanje izdelajo diagrame poteka. Še posebej je pomembno, da v tej začetni
44 fazi vrhnje vodstvo določi prioritete za izboljševanje procesov. Osnova za
to so strateški cilji organizacije in vprašanje, kako pomembno posamezen
glavni proces vpliva na vsakega od strateških ciljev. Prednostni vrstni red
procesov za izboljšave vrhnje vodstvo določi s soglasjem, z glasovanjem ali
preprosto z določitvijo procesov, ki jih je potrebno izboljšati.
Na pomembnost pravilne določitve procesov opozarjata tudi Sharp
in McDermott (2009, 63-64). Procesi naj bodo določeni na kar se le da vi-
sokem organizacijskem nivoju, saj preozko določeni procesi vedno težijo
k notranji učinkovitosti in posledično le lokalnim optimizacijam names-
to izboljševanju celote. Na določitev procesov ne smejo vplivati ne funk-
cije, ne organizacijske strukture, ne sistemi ali aplikacije.
Med bistvene sestavine procesa avtorja uvrščata sprožitveni dogo-
dek, aktivnosti, potek dela in rezultat (slika 8). Posebno pozornost na-
menjata poimenovanju procesa, kar je pomembno sporočilo za uporab-
nike v praksi (Sharp in McDermott 2009). V organizacijah, v katerih
vrhnje vodstvo ni osebno vključeno v uvajanje procesnega delovanja, po-
gosto ne prepoznajo procesov na najvišji ravni ali vsaj ne dosežejo konsen-
za glede tega, kateri so glavni procesi organizacije. Procese prepoznava-
jo na nižji ravni, pogosto kar v mejah organizacijskih enot in jih pogosto
tudi poimenujejo kar z nazivi organizacijskih enot. Sharp in McDermott
predlagata, da naj bo ime procesa oblikovano v edninski obliki glagol –
samostalnik, lahko tudi s kakovostnim pridevnikom ali dodatnim samo-
stalnikom. Ime procesa naj nakazuje nameravani izhod oziroma rezul-
tat procesa (npr. sprejeti naročilo storitve, razviti nov izdelek ali storitev,
priskrbeti zunanje izvajalce ali izdelati strateški poslovni načrt).
peh organizacije strateško pomembni. Torej lahko organizacija kot klju-
čen prepozna tudi strateško pomemben podporni ali managerski proces.
Določitev procesov in opredelitev elementov procesa
DeToro in McCabe (1997, 57) določitev procesov prepoznavata kot enega
najuspešnejših načinov za začetek uvajanja managementa poslovnih pro-
cesov. Naloga in odgovornost vrhnjega vodstva je, da določi glavne pro-
cese in njihove medsebojne povezave pri prehajanju organizacijskih enot.
Običajno so povezave opredeljene z določitvijo trenutka, ko izhod enega
procesa postane vhod v drug proces. Naloga vrhnjega vodstva je, da do-
loči tudi ime procesa in skrbnika procesa. Skupine, imenovane za posa-
mezen proces, nato razgradijo glavni proces na procese in podprocese ter
zanje izdelajo diagrame poteka. Še posebej je pomembno, da v tej začetni
44 fazi vrhnje vodstvo določi prioritete za izboljševanje procesov. Osnova za
to so strateški cilji organizacije in vprašanje, kako pomembno posamezen
glavni proces vpliva na vsakega od strateških ciljev. Prednostni vrstni red
procesov za izboljšave vrhnje vodstvo določi s soglasjem, z glasovanjem ali
preprosto z določitvijo procesov, ki jih je potrebno izboljšati.
Na pomembnost pravilne določitve procesov opozarjata tudi Sharp
in McDermott (2009, 63-64). Procesi naj bodo določeni na kar se le da vi-
sokem organizacijskem nivoju, saj preozko določeni procesi vedno težijo
k notranji učinkovitosti in posledično le lokalnim optimizacijam names-
to izboljševanju celote. Na določitev procesov ne smejo vplivati ne funk-
cije, ne organizacijske strukture, ne sistemi ali aplikacije.
Med bistvene sestavine procesa avtorja uvrščata sprožitveni dogo-
dek, aktivnosti, potek dela in rezultat (slika 8). Posebno pozornost na-
menjata poimenovanju procesa, kar je pomembno sporočilo za uporab-
nike v praksi (Sharp in McDermott 2009). V organizacijah, v katerih
vrhnje vodstvo ni osebno vključeno v uvajanje procesnega delovanja, po-
gosto ne prepoznajo procesov na najvišji ravni ali vsaj ne dosežejo konsen-
za glede tega, kateri so glavni procesi organizacije. Procese prepoznava-
jo na nižji ravni, pogosto kar v mejah organizacijskih enot in jih pogosto
tudi poimenujejo kar z nazivi organizacijskih enot. Sharp in McDermott
predlagata, da naj bo ime procesa oblikovano v edninski obliki glagol –
samostalnik, lahko tudi s kakovostnim pridevnikom ali dodatnim samo-
stalnikom. Ime procesa naj nakazuje nameravani izhod oziroma rezul-
tat procesa (npr. sprejeti naročilo storitve, razviti nov izdelek ali storitev,
priskrbeti zunanje izvajalce ali izdelati strateški poslovni načrt).
