Page 97 - Novak, Rajko, in Aleksander Janeš. 2017. Merjenje zrelosti procesne usmerjenosti. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 97
Zrelostni modeli procesne usmerjenosti 97
Koncept procesne zrelosti
Koncept procesne zrelosti izhaja iz razumevanja, da imajo procesi svoj ži-
vljenjski cikel oziroma razvojne stopnje, ki jih je skozi čas mogoče jasno
opredeliti, managirati, meriti in obvladovati. Višja stopnja zrelosti kate-
rega koli procesa se odraža v izboljšanem napovedovanju ciljev, stroškov
in poslovne uspešnosti, v večji uspešnosti doseganja ciljev ter v izboljšani
zmogljivosti predlaganja novih, višjih ciljnih vrednosti poslovne uspeš-
nosti (McCormack idr. 2009, 793).
Zrelostni modeli običajno predstavljajo logično pot iz obstoječega
stanja v novo, želeno stanje zrelosti. Zato na tej poti vsebujejo zapored-
je stopenj, tudi ravni ali faz (Becker idr. 2009; Gottschalk 2009, povz. po
Röglinger, Pöppelbuß in Becker 2012, 329). Uporabljajo se za ocenjevanje
trenutnega stanja, za usmerjanje izboljšav in za nadzor napredka. Na po-
dročju procesne usmerjenosti sta prepoznani dve vrsti modelov zrelosti:
modeli, ki se osredotočajo na stanje oziroma zrelost posameznega proce-
sa, in modeli, ki se osredotočajo na zrelost managementa poslovnih pro-
cesov (Rosemann in vom Brocke 2010; Smith in Fingar 2003).
Harrington (1991, 205) poudarja pomen kvalifikacije oziroma potr-
jevanja sposobnosti procesa v prizadevanjih za nenehno izboljševanje in
inoviranje. Slab proces lahko hitro uniči leta trdih prizadevanj, saj si od-
jemalci razočaranje zapomnijo še dolgo potem, ko zbledi zadovoljstvo s
kakovostnim procesom. V 6-stopenjski lestvici modela so vsi še neoce-
njeni procesi uvrščeni v najnižjo, 6. stopnjo, Nepoznan. V 5. stopnjo, Ra-
zumljen, so uvrščeni procesi, ki jih izvajalci razumejo in izvajajo v skladu
s predpisano dokumentacijo. V četrto stopnjo, Uspešen, sodijo procesi, ki
so sistematično merjeni, v katerih so že stekli postopki izboljševanja in ki
izpolnjujejo zahteve končnih odjemalcev. V 3. stopnji, Učinkovit, so že ra-
cionalizirani in učinkovitejši procesi. V 2. stopnjo, Brez napak, so uvršče-
ni visoko učinkoviti procesi brez napak. Najvišja, 1. stopnja, Svetovni ra-
zred, je rezervirana za visoko prilagodljive, v svetovnem merilu najboljše
procese, ki se nenehno izboljšujejo.
Podobno kot drugi zrelostni modeli je različna stanja procesov opre-
delil Wheeler (Wheeler 1997, povz. po Cronemyr in Danielsson 2013,
936). Avtor procese analizira z dveh vidikov, z vidika statistične kontrole
(dimenzija procesa) in z vidika izpolnjevanja zahtev odjemalcev (vidik iz-
delka in storitve). V prvo stopnjo, ki jo poimenuje Stanje kaosa, uvrsti pro-
cese, ki statistično niso obvladovani in ne izpolnjujejo zahtev odjemalcev.
Veliko je nenavadnih vzrokov variabilnosti, procesi se stalno spreminjajo
in jih je težko izboljševati. Drugo stanje je poimenoval Rob kaosa. Procesi
v tem stanju sicer niso obvladovani, a zahvaljujoč občutnemu dodatnemu
Koncept procesne zrelosti
Koncept procesne zrelosti izhaja iz razumevanja, da imajo procesi svoj ži-
vljenjski cikel oziroma razvojne stopnje, ki jih je skozi čas mogoče jasno
opredeliti, managirati, meriti in obvladovati. Višja stopnja zrelosti kate-
rega koli procesa se odraža v izboljšanem napovedovanju ciljev, stroškov
in poslovne uspešnosti, v večji uspešnosti doseganja ciljev ter v izboljšani
zmogljivosti predlaganja novih, višjih ciljnih vrednosti poslovne uspeš-
nosti (McCormack idr. 2009, 793).
Zrelostni modeli običajno predstavljajo logično pot iz obstoječega
stanja v novo, želeno stanje zrelosti. Zato na tej poti vsebujejo zapored-
je stopenj, tudi ravni ali faz (Becker idr. 2009; Gottschalk 2009, povz. po
Röglinger, Pöppelbuß in Becker 2012, 329). Uporabljajo se za ocenjevanje
trenutnega stanja, za usmerjanje izboljšav in za nadzor napredka. Na po-
dročju procesne usmerjenosti sta prepoznani dve vrsti modelov zrelosti:
modeli, ki se osredotočajo na stanje oziroma zrelost posameznega proce-
sa, in modeli, ki se osredotočajo na zrelost managementa poslovnih pro-
cesov (Rosemann in vom Brocke 2010; Smith in Fingar 2003).
Harrington (1991, 205) poudarja pomen kvalifikacije oziroma potr-
jevanja sposobnosti procesa v prizadevanjih za nenehno izboljševanje in
inoviranje. Slab proces lahko hitro uniči leta trdih prizadevanj, saj si od-
jemalci razočaranje zapomnijo še dolgo potem, ko zbledi zadovoljstvo s
kakovostnim procesom. V 6-stopenjski lestvici modela so vsi še neoce-
njeni procesi uvrščeni v najnižjo, 6. stopnjo, Nepoznan. V 5. stopnjo, Ra-
zumljen, so uvrščeni procesi, ki jih izvajalci razumejo in izvajajo v skladu
s predpisano dokumentacijo. V četrto stopnjo, Uspešen, sodijo procesi, ki
so sistematično merjeni, v katerih so že stekli postopki izboljševanja in ki
izpolnjujejo zahteve končnih odjemalcev. V 3. stopnji, Učinkovit, so že ra-
cionalizirani in učinkovitejši procesi. V 2. stopnjo, Brez napak, so uvršče-
ni visoko učinkoviti procesi brez napak. Najvišja, 1. stopnja, Svetovni ra-
zred, je rezervirana za visoko prilagodljive, v svetovnem merilu najboljše
procese, ki se nenehno izboljšujejo.
Podobno kot drugi zrelostni modeli je različna stanja procesov opre-
delil Wheeler (Wheeler 1997, povz. po Cronemyr in Danielsson 2013,
936). Avtor procese analizira z dveh vidikov, z vidika statistične kontrole
(dimenzija procesa) in z vidika izpolnjevanja zahtev odjemalcev (vidik iz-
delka in storitve). V prvo stopnjo, ki jo poimenuje Stanje kaosa, uvrsti pro-
cese, ki statistično niso obvladovani in ne izpolnjujejo zahtev odjemalcev.
Veliko je nenavadnih vzrokov variabilnosti, procesi se stalno spreminjajo
in jih je težko izboljševati. Drugo stanje je poimenoval Rob kaosa. Procesi
v tem stanju sicer niso obvladovani, a zahvaljujoč občutnemu dodatnemu
