Page 62 - Moretti, Melita, in Mirko Markič (ur.). 2017. Organizacijska kultura in organizacijska klima: Teorija, praksa in raziskave v Sloveniji. Koper. Založba Univerze na Primorskem
P. 62
Organizacijska kultura in organizacijska klima
no stabilna (Litwin in Stringer 1968; Pritchard in Karasick 1973; Tagiu-
ri 1968a) ter da na organizacijsko klimo vpliva vedenje zaposlenih (Fo-
rehand in Gilmer 1964; Litwin in Stringer 1968; Pritchard in Karasick
1973; Tagiuri 1968a). Istočasno so se v tem obdobju začele pojavljati kri-
tike nekaterih raziskovalcev npr. Guiona (1973), Johannessona (1973) in
Jamesa in Jonesa (1974). Za večino del tega obdobja so bili glavni zadržki
v opredelitvi, kaj organizacijska klima je in ali raziskovanje organizacij-
ske klime v teorijo, raziskovanje in poslovno okolje prinaša dodano vred-
nost. Guion (1973, 121) je menil, da je »organizacijska klima eden najbolj
nejasnih pojmov zadnjega časa«. Johannesson (1973) in James in Jones
(1974) so izpostavljali podobne pomisleke, vendar pa sta se James in Jo-
nes (1974, 1107) kljub temu strinjala, da sta zadovoljstvo pri delu in or-
ganizacijska klima povezana na dinamičen način. Če se ozremo nazaj, so
62 bile prav te kritike oziroma odzivi na raziskave bistvenega pomena za pri-
hodnji razvoj raziskav na tem področju, saj so bili raziskovalci prisilje-
ni konceptualizirati organizacijsko klimo. Pomembne raziskave v obdob-
ju poznih 60-tih let do zaključka desetletja 1970 so izpeljali še Schneider
in Bartlett (1968), Payne in Pheysey (1971), Frederiksen, Jensen in Bea-
ton (1972), House in Rizzo (1972), Schneider (1972), Schneider in Hall
(1972), Hand, Richards in Slocum (1973), Payne in Mansfield (1973), Pri-
tchard in Karasick (1973), Dieterly in Schneider (1974), Lawler, Hall in
Oldham (1974), Schneider (1975) Downey, Hellriegel in Slocum (1975),
Sims in LaFollette (1975), Muchinsky (1976), Howe (1977), Muchinsky
(1977) in drugi.
S kakovostnimi raziskavami organizacijske klime v obliki, kakršno
poznamo še danes, so okoli leta 1979–1980 prispevali raziskovalci Jones
in James (1979), Schneider, Parkinson in Buxton (1980) ter Zohar (1980).
Jones in James (1979) sta poskusila ustvariti merski inštrument, s kate-
rim bi v delovnem okolju zajeli situacijske vidike, ki so neposrednega po-
mena za posameznikovo doživljanje organizacijskega okolja – t. i. psiho-
loško klimo. Raziskava Schneiderja, Parkinsona in V. M. Buxton (1980)
pa je bila prva raziskava, v kateri so se raziskovalci neposredno ukvarjali s
preučevanjem storitvene klime z vidika zaposlenih. Za začetnika raziskav
o varnostni klimi velja Zohar, ki je leta 1980 objavil študijo o pomemb-
nosti programov za usposabljanje o varnosti. V raziskavi je razvil mer-
ski inštrument, ki je zajemal osem dimenzij varnostnih praks, in sicer:
pomembnost programov za usposabljanje o varnosti, odnosi managerjev
do varnosti, vpliv varnega ravnanja na napredovanje na delovnem mes-
tu, stopnja nevarnosti na delovnem mestu, vpliv zahtevane delovne hit-
rosti na varnost, status strokovnjaka za varnost, vpliv varnega ravnanja na
no stabilna (Litwin in Stringer 1968; Pritchard in Karasick 1973; Tagiu-
ri 1968a) ter da na organizacijsko klimo vpliva vedenje zaposlenih (Fo-
rehand in Gilmer 1964; Litwin in Stringer 1968; Pritchard in Karasick
1973; Tagiuri 1968a). Istočasno so se v tem obdobju začele pojavljati kri-
tike nekaterih raziskovalcev npr. Guiona (1973), Johannessona (1973) in
Jamesa in Jonesa (1974). Za večino del tega obdobja so bili glavni zadržki
v opredelitvi, kaj organizacijska klima je in ali raziskovanje organizacij-
ske klime v teorijo, raziskovanje in poslovno okolje prinaša dodano vred-
nost. Guion (1973, 121) je menil, da je »organizacijska klima eden najbolj
nejasnih pojmov zadnjega časa«. Johannesson (1973) in James in Jones
(1974) so izpostavljali podobne pomisleke, vendar pa sta se James in Jo-
nes (1974, 1107) kljub temu strinjala, da sta zadovoljstvo pri delu in or-
ganizacijska klima povezana na dinamičen način. Če se ozremo nazaj, so
62 bile prav te kritike oziroma odzivi na raziskave bistvenega pomena za pri-
hodnji razvoj raziskav na tem področju, saj so bili raziskovalci prisilje-
ni konceptualizirati organizacijsko klimo. Pomembne raziskave v obdob-
ju poznih 60-tih let do zaključka desetletja 1970 so izpeljali še Schneider
in Bartlett (1968), Payne in Pheysey (1971), Frederiksen, Jensen in Bea-
ton (1972), House in Rizzo (1972), Schneider (1972), Schneider in Hall
(1972), Hand, Richards in Slocum (1973), Payne in Mansfield (1973), Pri-
tchard in Karasick (1973), Dieterly in Schneider (1974), Lawler, Hall in
Oldham (1974), Schneider (1975) Downey, Hellriegel in Slocum (1975),
Sims in LaFollette (1975), Muchinsky (1976), Howe (1977), Muchinsky
(1977) in drugi.
S kakovostnimi raziskavami organizacijske klime v obliki, kakršno
poznamo še danes, so okoli leta 1979–1980 prispevali raziskovalci Jones
in James (1979), Schneider, Parkinson in Buxton (1980) ter Zohar (1980).
Jones in James (1979) sta poskusila ustvariti merski inštrument, s kate-
rim bi v delovnem okolju zajeli situacijske vidike, ki so neposrednega po-
mena za posameznikovo doživljanje organizacijskega okolja – t. i. psiho-
loško klimo. Raziskava Schneiderja, Parkinsona in V. M. Buxton (1980)
pa je bila prva raziskava, v kateri so se raziskovalci neposredno ukvarjali s
preučevanjem storitvene klime z vidika zaposlenih. Za začetnika raziskav
o varnostni klimi velja Zohar, ki je leta 1980 objavil študijo o pomemb-
nosti programov za usposabljanje o varnosti. V raziskavi je razvil mer-
ski inštrument, ki je zajemal osem dimenzij varnostnih praks, in sicer:
pomembnost programov za usposabljanje o varnosti, odnosi managerjev
do varnosti, vpliv varnega ravnanja na napredovanje na delovnem mes-
tu, stopnja nevarnosti na delovnem mestu, vpliv zahtevane delovne hit-
rosti na varnost, status strokovnjaka za varnost, vpliv varnega ravnanja na
