Page 228 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 228
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
Takšna »-ana« dela, kot denimo Rossiniana, so del širšega zgodovinske-
ga konteksta, skupaj s skladbami brez »-ana« v naslovih, pojasnjuje Danu-
ser.32 Tudi Pulcinella od Stravinskega (1920), ki jo imamo za izvor neoklasi-
cizma in pionirsko delo v modernizaciji zgodovinskega gradiva, je dejansko
del istega splošnega razvoja, pravi.33 V Italiji se je modernistični klasicizem
manifestiral v nacionalni tendenci vrnitve v slavno dobo italijanske glas-
bene zgodovine. Čeprav se tovrstna dela precej razlikujejo v rabi raznoliko-
sti virov, je ta glasba predstavljala odklon od prevlade germanskega roman-
tizma. »-Ana« dela na splošno predstavljajo le eno od možnosti kreativnega
priziva že obstoječe glasbe in so le eno od klasicističnih idej in praks. Npr. z
Bachianas brasileiras (1930) se je Heitor Villa-Lobos z obračanjem k Bachu
priključil predvsem ključnemu trendu v evropskem modernističnem klasi-
cizmu, v katerem so se »priredbe« Bacha izpod peresa Weberna, Schönber-
ga, Stravinskega in mnogih drugih, denimo Hindemitha (Ragtime wohl-
temperiert in Ludus tonalis) uveljavile kot prevladujoč slogovni vpliv.34
Glasbeno retuširanje (»musical retouching«) obsega najrazličnejše
aspekte zgodovinskega teksta: tonaliteto, melodične linije, zvočne vzorce,
obliko in ostale elemente glasbe, posamezno ali kombinirano. Gre za ambi-
valenten zgodovinski značaj klasicističnega modernizma oz. modernistične-
ga klasicizma, ki je kombinacija preteklosti in sedanjosti, zgodovine in da-
našnjega dne.35
Slogovno predstavlja klasicistični modernizem (izraz nam je ljubši za-
radi samostalniške besede) oddaljitev od glasbenega modernizma s prelo-
ma stoletja, gre za razvoj, ki ga je povzročila kriza nove glasbe okrog leta
1910, pojasnjuje Danuser. V širšem smislu predstavlja obenem odklon od
dveh glavnih paradigem 19. stoletja – nemške instrumentalne glasbe in ita-
lijanske opere, ki sta postali med elitami vsakdanjost univerzalne vrednos-
ti, kljub različnim nacionalnim in kulturnim vidikom. Tudi v 20. stoletju
so imele kljub internacionalnemu vplivu celo radikalne skladbe kot npr.
Schönbergov Pierrot Lunaire in Stravinskega Pomladno obredje svoj izvor
v elementih nacionalnega, če ne regionalnega. Klasicistični modernizem se
zato po Danuserju, kot vsak estetski koncept, upira omejitvam slogovne de-
finicije. O tem priča način, kako so glasbeni zgodovinarji »zapakirali« raz-
lične fenomene klasicizma (različne »tonalne« eksperimente Stravinske-
32 Prav tam, 272.
33 Prav tam, 273.
34 Prav tam, 273–274.
35 Prav tam, 275.
226
Takšna »-ana« dela, kot denimo Rossiniana, so del širšega zgodovinske-
ga konteksta, skupaj s skladbami brez »-ana« v naslovih, pojasnjuje Danu-
ser.32 Tudi Pulcinella od Stravinskega (1920), ki jo imamo za izvor neoklasi-
cizma in pionirsko delo v modernizaciji zgodovinskega gradiva, je dejansko
del istega splošnega razvoja, pravi.33 V Italiji se je modernistični klasicizem
manifestiral v nacionalni tendenci vrnitve v slavno dobo italijanske glas-
bene zgodovine. Čeprav se tovrstna dela precej razlikujejo v rabi raznoliko-
sti virov, je ta glasba predstavljala odklon od prevlade germanskega roman-
tizma. »-Ana« dela na splošno predstavljajo le eno od možnosti kreativnega
priziva že obstoječe glasbe in so le eno od klasicističnih idej in praks. Npr. z
Bachianas brasileiras (1930) se je Heitor Villa-Lobos z obračanjem k Bachu
priključil predvsem ključnemu trendu v evropskem modernističnem klasi-
cizmu, v katerem so se »priredbe« Bacha izpod peresa Weberna, Schönber-
ga, Stravinskega in mnogih drugih, denimo Hindemitha (Ragtime wohl-
temperiert in Ludus tonalis) uveljavile kot prevladujoč slogovni vpliv.34
Glasbeno retuširanje (»musical retouching«) obsega najrazličnejše
aspekte zgodovinskega teksta: tonaliteto, melodične linije, zvočne vzorce,
obliko in ostale elemente glasbe, posamezno ali kombinirano. Gre za ambi-
valenten zgodovinski značaj klasicističnega modernizma oz. modernistične-
ga klasicizma, ki je kombinacija preteklosti in sedanjosti, zgodovine in da-
našnjega dne.35
Slogovno predstavlja klasicistični modernizem (izraz nam je ljubši za-
radi samostalniške besede) oddaljitev od glasbenega modernizma s prelo-
ma stoletja, gre za razvoj, ki ga je povzročila kriza nove glasbe okrog leta
1910, pojasnjuje Danuser. V širšem smislu predstavlja obenem odklon od
dveh glavnih paradigem 19. stoletja – nemške instrumentalne glasbe in ita-
lijanske opere, ki sta postali med elitami vsakdanjost univerzalne vrednos-
ti, kljub različnim nacionalnim in kulturnim vidikom. Tudi v 20. stoletju
so imele kljub internacionalnemu vplivu celo radikalne skladbe kot npr.
Schönbergov Pierrot Lunaire in Stravinskega Pomladno obredje svoj izvor
v elementih nacionalnega, če ne regionalnega. Klasicistični modernizem se
zato po Danuserju, kot vsak estetski koncept, upira omejitvam slogovne de-
finicije. O tem priča način, kako so glasbeni zgodovinarji »zapakirali« raz-
lične fenomene klasicizma (različne »tonalne« eksperimente Stravinske-
32 Prav tam, 272.
33 Prav tam, 273.
34 Prav tam, 273–274.
35 Prav tam, 275.
226
