Page 306 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 306
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
Nekateri mladi Tržačani, med njimi tudi Scipio Slataper ter brata Carlo
in Giani Stuparich so imeli inovativno zamisel o razvijanju italijanske kul-
ture v soočanju in sodelovanju z južnoslovansko in nemško. Vendar so os-
tali popolnoma preslišani v takratnem italijanskem in sloveneskem okolju.
»Slovencem je bila bližje južnoslovanska rešitev temeljnih kriznih
problemov, ki so pretresali avstrijsko monarhijo tik pred začetkom
prve svetovne vojne.«18
Dokončno in nepovratno zaostritev je sprožila prva svetovna vojna,
ko »je postal program iredentizma sestavni del programa italijanske državne
politike«19. V prvem letu vojne in v času navidezne nevtralnosti Italije je bilo
– zaradi strahu, da bo monarhija le nekako preživela vojno – na italijanski
strani sicer nekaj taktičnih namigov za stik s slovenskimi predstavniki, in
to po naročilu italijanske vlade. Toda prelom Italije s starimi zavezniki osi
in podpis tajnega londonskega pakta 26. aprila 1915 pa sta stvari dokončno
zapečatila. Takole trdi usklajeno Poročilo:
»Toda že s podpisom londonskega pakta (1915) je prevzela italijanska
vlada program ekspanzionizma, ki je poleg narodnega načela upo-
števal še zemljepisne in strateške razloge. Splošna privrženost Slo-
vencev avstrijski državi se je dodatno napajala ob objavljanju prvih
vesti o imperialističnem aspektu londonskega pakta in ob rešitvah,
ki jih je vseboval v zvezi z vzhodno mejo italijanske kraljevine, pa
tudi zaradi ravnanja italijanskih vojaških oblasti na prvih zasede-
nih ozemljih. V odnosu do Slovencev je prinesel novosti poraz Ita-
lijanov pri Kobaridu, saj je obrodil politiko sporazumevanja med
podjarmljenimi narodi Avstro-Ogrske, ki je dosegla svoj vrh na rim-
skem kongresu aprila 1918, ter v sporazumu z Jugoslovanskim odbo-
rom. Medtem ko se je privrženost habsburški monarhiji zdela vse
bolj v protislovju s procesi notranjega razkrajanja avstrijske države,
se je med Slovenci širilo načelo o pravici do samoodločbe ter zami-
sel o južnoslovanski vzajemnosti. Ob vojaškem razpletu in po njem
je prišlo do polnega izraza nasprotje med slovensko in jugoslovan-
sko tezo o “narodnostni” meji, ki je temeljila v naziranju, da sodi-
jo mesta k podeželju, in ki se v bistvu ujema z italijansko-avstrijsko
mejo iz leta 1866, ter italijansko tezo, ki se je zavzemala za geograf-
sko in strateško mejo in ji je do veljave pomagala prevlada najradi-
18 Prav tam, str. 32.
19 Prav tam, str. 32.
304
Nekateri mladi Tržačani, med njimi tudi Scipio Slataper ter brata Carlo
in Giani Stuparich so imeli inovativno zamisel o razvijanju italijanske kul-
ture v soočanju in sodelovanju z južnoslovansko in nemško. Vendar so os-
tali popolnoma preslišani v takratnem italijanskem in sloveneskem okolju.
»Slovencem je bila bližje južnoslovanska rešitev temeljnih kriznih
problemov, ki so pretresali avstrijsko monarhijo tik pred začetkom
prve svetovne vojne.«18
Dokončno in nepovratno zaostritev je sprožila prva svetovna vojna,
ko »je postal program iredentizma sestavni del programa italijanske državne
politike«19. V prvem letu vojne in v času navidezne nevtralnosti Italije je bilo
– zaradi strahu, da bo monarhija le nekako preživela vojno – na italijanski
strani sicer nekaj taktičnih namigov za stik s slovenskimi predstavniki, in
to po naročilu italijanske vlade. Toda prelom Italije s starimi zavezniki osi
in podpis tajnega londonskega pakta 26. aprila 1915 pa sta stvari dokončno
zapečatila. Takole trdi usklajeno Poročilo:
»Toda že s podpisom londonskega pakta (1915) je prevzela italijanska
vlada program ekspanzionizma, ki je poleg narodnega načela upo-
števal še zemljepisne in strateške razloge. Splošna privrženost Slo-
vencev avstrijski državi se je dodatno napajala ob objavljanju prvih
vesti o imperialističnem aspektu londonskega pakta in ob rešitvah,
ki jih je vseboval v zvezi z vzhodno mejo italijanske kraljevine, pa
tudi zaradi ravnanja italijanskih vojaških oblasti na prvih zasede-
nih ozemljih. V odnosu do Slovencev je prinesel novosti poraz Ita-
lijanov pri Kobaridu, saj je obrodil politiko sporazumevanja med
podjarmljenimi narodi Avstro-Ogrske, ki je dosegla svoj vrh na rim-
skem kongresu aprila 1918, ter v sporazumu z Jugoslovanskim odbo-
rom. Medtem ko se je privrženost habsburški monarhiji zdela vse
bolj v protislovju s procesi notranjega razkrajanja avstrijske države,
se je med Slovenci širilo načelo o pravici do samoodločbe ter zami-
sel o južnoslovanski vzajemnosti. Ob vojaškem razpletu in po njem
je prišlo do polnega izraza nasprotje med slovensko in jugoslovan-
sko tezo o “narodnostni” meji, ki je temeljila v naziranju, da sodi-
jo mesta k podeželju, in ki se v bistvu ujema z italijansko-avstrijsko
mejo iz leta 1866, ter italijansko tezo, ki se je zavzemala za geograf-
sko in strateško mejo in ji je do veljave pomagala prevlada najradi-
18 Prav tam, str. 32.
19 Prav tam, str. 32.
304
