Page 307 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 307
ustvarjalnost pr imorskih skladateljev med italijansko okupacijo pr imorske ...
kalnejših tokov ob politično-psihološki potrebi, da bi javnemu mne-
nju postregla z otipljivimi znamenji ozemeljskih pridobitev, da bi
zagotovila varno mejo mestom in istrski obali, ki so bila po večini
italijanska, s tem pa upravičila ogromne žrtve, ki jih je terjala voj-
na. – Obdobje 1918-1941– Italija, zmagovalka v prvi svetovni vojni, je
tako sklenila proces narodnega zedinjenja in obenem zajela v svoje
meje poleg Slovencev v mestih in manjših središčih z italijansko ve-
čino tudi povsem slovenska območja, celo tista, ki leže zunaj meja
nekdanjega Avstrijskega Primorja in jih ne zajema niti pojem itali-
janske Julijske krajine, ki se je izoblikoval v zadnjih desetletjih.«20
Slovenci so – ob intenzivnih prizadevanjih za samoodločbo – vklju-
čitev v italijansko državo razumljivo doživeli kot hudo travmo, saj so bile
še vedno žive medvojne travmatične izkušnje z italijansko vojsko in obla-
stjo na zasedenih krajih bojne črte ob Soči, ki so že tedaj jasno nakazale
genocidne namene. Dodatno je stvari poslabšala tudi italijanska okupacij-
ska oblast, ki se je še pred določitvijo jugoslovansko-italijanske meje v letih
1918-1920 trdo znašala nad Slovenci z napadi in požigi slovenskih šol in kul-
turnih domov. Podatki so srhljivi.
»Nova meja na severnem Jadranu, ki jo je določil že londonski pakt
leta 1915 ter jo je v glavnem potrdila rapalska pogodba (1920) in je
tekla po razvodju med Črnim in Jadranskim morjem, je odtrgala
od matice četrtino narodnega telesa (327.230 ljudi po avstrijskem
štetju leta 1910, 271.305 po italijanskem štetju leta 1921, 290.000 po
ocenah Carla Schiffrerja), toda večje število Slovencev v Italiji ni
vplivalo na položaj Beneških Slovencev (ok. 34 tisoč po štetju iz
leta 1921), ki so že dotlej živeli pod Italijo, oblasti pa so jih obravna-
vale kot dokončno poitalijančene in jim zato niso priznavale ni-
kakršne narodne pravice.« Okupacijska oblast je sprejela »številne
omejevalne ukrepe - razpuščala je občinske uprave in narodne sve-
te, omejevala svobodo združevanja, pošiljala ljudi pred vojaška so-
dišča, zapirala vojne ujetnike, internirala in izganjala zlasti izo-
bražence - in z njimi izpodkopala obnovo kulturnega in političnega
življenja slovenske skupnosti. Hkrati so okupacijske oblasti podpi-
rale manifestacije italijanstva tudi zato, da bi pogajalcem za novo
razmejitev prikazale deželo kot italijansko.«21
20 Prav tam, str. 33–34.
21 Prav tam, str. 34–35.
305
kalnejših tokov ob politično-psihološki potrebi, da bi javnemu mne-
nju postregla z otipljivimi znamenji ozemeljskih pridobitev, da bi
zagotovila varno mejo mestom in istrski obali, ki so bila po večini
italijanska, s tem pa upravičila ogromne žrtve, ki jih je terjala voj-
na. – Obdobje 1918-1941– Italija, zmagovalka v prvi svetovni vojni, je
tako sklenila proces narodnega zedinjenja in obenem zajela v svoje
meje poleg Slovencev v mestih in manjših središčih z italijansko ve-
čino tudi povsem slovenska območja, celo tista, ki leže zunaj meja
nekdanjega Avstrijskega Primorja in jih ne zajema niti pojem itali-
janske Julijske krajine, ki se je izoblikoval v zadnjih desetletjih.«20
Slovenci so – ob intenzivnih prizadevanjih za samoodločbo – vklju-
čitev v italijansko državo razumljivo doživeli kot hudo travmo, saj so bile
še vedno žive medvojne travmatične izkušnje z italijansko vojsko in obla-
stjo na zasedenih krajih bojne črte ob Soči, ki so že tedaj jasno nakazale
genocidne namene. Dodatno je stvari poslabšala tudi italijanska okupacij-
ska oblast, ki se je še pred določitvijo jugoslovansko-italijanske meje v letih
1918-1920 trdo znašala nad Slovenci z napadi in požigi slovenskih šol in kul-
turnih domov. Podatki so srhljivi.
»Nova meja na severnem Jadranu, ki jo je določil že londonski pakt
leta 1915 ter jo je v glavnem potrdila rapalska pogodba (1920) in je
tekla po razvodju med Črnim in Jadranskim morjem, je odtrgala
od matice četrtino narodnega telesa (327.230 ljudi po avstrijskem
štetju leta 1910, 271.305 po italijanskem štetju leta 1921, 290.000 po
ocenah Carla Schiffrerja), toda večje število Slovencev v Italiji ni
vplivalo na položaj Beneških Slovencev (ok. 34 tisoč po štetju iz
leta 1921), ki so že dotlej živeli pod Italijo, oblasti pa so jih obravna-
vale kot dokončno poitalijančene in jim zato niso priznavale ni-
kakršne narodne pravice.« Okupacijska oblast je sprejela »številne
omejevalne ukrepe - razpuščala je občinske uprave in narodne sve-
te, omejevala svobodo združevanja, pošiljala ljudi pred vojaška so-
dišča, zapirala vojne ujetnike, internirala in izganjala zlasti izo-
bražence - in z njimi izpodkopala obnovo kulturnega in političnega
življenja slovenske skupnosti. Hkrati so okupacijske oblasti podpi-
rale manifestacije italijanstva tudi zato, da bi pogajalcem za novo
razmejitev prikazale deželo kot italijansko.«21
20 Prav tam, str. 33–34.
21 Prav tam, str. 34–35.
305
