Page 316 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 316
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
na skupina Teatro Semifuturista zelo verjetno zares zaživelo znotraj sku-
pnih ustvarjalnih brstičev, ki sta jih obetala tedanji modernistični čas in
Marinettijevi podvigi – in to navkljub odbijajoči agresivnosti njegovega fu-
turističnega Manifesta. Ta dogodek je za to obdobje paradigmatično razo-
devajoč, saj razkriva notranjo dinamiko porajajočega se fašizma, ki je itali-
jansko okupacijsko oblast z roko v roki še bolj odločno zapeljal v sektaško
genocidne vode.
V letih 1920 je Gorica postala v novoustanovljem Pocarinijevem in Vu-
cetićevem futurističnem gibanju Movimento Futurista Giuliano neke vrste
stičišče dveh velikih avatngardnih krožnic, ki sta imeli svoji središči v Mila-
nu in Berlinu. Italijanski nacionalizem in takoj zatem novonastali fašizem,
v katerem so se Filippo Tomaso Marinetti in somišljeniki futurističnega
Manifesta počutili čisto domače, je že ob spočetju zatrl obetavne ustvar-
jalne sadove tako pri Kogoju kot pri marsikom drugem iz slovenskega oko-
lja, še preden so se dodobra razcveteli. Razumljivo. Ob takratnem množič-
nem požiganju slovenskih kulturnih domov po Primorskem pač gibanje
futuristov, ki so takšna početja odobravali kot skladna s svojimi manife-
sti, ni moglo zaživeti v teh večinsko slovenskih krajih. Verbalno razglaša-
nje svobode ob grobem nasilju ni moglo najti privržencev ne med Sloven-
ci in niti med Italijani. Toliko bolj se je čutil izključenega rahločutni Marij
Kogoj. Slaviti militarizem, ali razdiralno gesto libertincev, grobo verbalno
zaničevati žensko in častiti vojno kot edino čistilno sredstvo sveta (člen 9
Marinettijevega Manifesta), vse to ni moglo ne pri Komelu, Bratužu ali pri
Kogoju in niti pri mnogih drugih vzbuditi željo za sodelovanje. Marij Ko-
goj se je takoj zatem umaknil v Ljubljano. V Gorico se ni več vračal. Kasne-
je pa se je morda tudi zaradi teh ran – poleg ostalih – popolnoma umaknil
na senčno stran duha.
Pri celostnih vrednotenjih in zgodovinsko-estetskih ocenah tak-
rat nastajajočega modernizma moramo vzeti v poštev tudi takšna dejstva
konkretnih družbeno-političnih udejanjenj abstraktnih futurističnih ma-
nifestov, ki so bolj kot estetiko v svoja jadra zajemali razdiralne silnice ek-
spanzionističnih nacionalizmov – v Italiji in Nemčiji. Teh dejstev pa vse-
kakor ne gre spregledati tudi takrat, ko se vprašujemo o vzrokih nastajanja
vse večjega prepada med temi in podobnimi modernističnimi tokovi in šir-
šo družbo, ki se prvič močneje pojavi ravno v tem času. Futurizem in po-
dobni modernistični tokovi so razumljivo zlasti na Primorskem postali si-
nonim za odtujenost in celo nasilje, kar pa ni bilo vprašanje estetike marveč
etike in nasploh človečnosti. Tudi slogovne izbire skladateljev med italijan-
314
na skupina Teatro Semifuturista zelo verjetno zares zaživelo znotraj sku-
pnih ustvarjalnih brstičev, ki sta jih obetala tedanji modernistični čas in
Marinettijevi podvigi – in to navkljub odbijajoči agresivnosti njegovega fu-
turističnega Manifesta. Ta dogodek je za to obdobje paradigmatično razo-
devajoč, saj razkriva notranjo dinamiko porajajočega se fašizma, ki je itali-
jansko okupacijsko oblast z roko v roki še bolj odločno zapeljal v sektaško
genocidne vode.
V letih 1920 je Gorica postala v novoustanovljem Pocarinijevem in Vu-
cetićevem futurističnem gibanju Movimento Futurista Giuliano neke vrste
stičišče dveh velikih avatngardnih krožnic, ki sta imeli svoji središči v Mila-
nu in Berlinu. Italijanski nacionalizem in takoj zatem novonastali fašizem,
v katerem so se Filippo Tomaso Marinetti in somišljeniki futurističnega
Manifesta počutili čisto domače, je že ob spočetju zatrl obetavne ustvar-
jalne sadove tako pri Kogoju kot pri marsikom drugem iz slovenskega oko-
lja, še preden so se dodobra razcveteli. Razumljivo. Ob takratnem množič-
nem požiganju slovenskih kulturnih domov po Primorskem pač gibanje
futuristov, ki so takšna početja odobravali kot skladna s svojimi manife-
sti, ni moglo zaživeti v teh večinsko slovenskih krajih. Verbalno razglaša-
nje svobode ob grobem nasilju ni moglo najti privržencev ne med Sloven-
ci in niti med Italijani. Toliko bolj se je čutil izključenega rahločutni Marij
Kogoj. Slaviti militarizem, ali razdiralno gesto libertincev, grobo verbalno
zaničevati žensko in častiti vojno kot edino čistilno sredstvo sveta (člen 9
Marinettijevega Manifesta), vse to ni moglo ne pri Komelu, Bratužu ali pri
Kogoju in niti pri mnogih drugih vzbuditi željo za sodelovanje. Marij Ko-
goj se je takoj zatem umaknil v Ljubljano. V Gorico se ni več vračal. Kasne-
je pa se je morda tudi zaradi teh ran – poleg ostalih – popolnoma umaknil
na senčno stran duha.
Pri celostnih vrednotenjih in zgodovinsko-estetskih ocenah tak-
rat nastajajočega modernizma moramo vzeti v poštev tudi takšna dejstva
konkretnih družbeno-političnih udejanjenj abstraktnih futurističnih ma-
nifestov, ki so bolj kot estetiko v svoja jadra zajemali razdiralne silnice ek-
spanzionističnih nacionalizmov – v Italiji in Nemčiji. Teh dejstev pa vse-
kakor ne gre spregledati tudi takrat, ko se vprašujemo o vzrokih nastajanja
vse večjega prepada med temi in podobnimi modernističnimi tokovi in šir-
šo družbo, ki se prvič močneje pojavi ravno v tem času. Futurizem in po-
dobni modernistični tokovi so razumljivo zlasti na Primorskem postali si-
nonim za odtujenost in celo nasilje, kar pa ni bilo vprašanje estetike marveč
etike in nasploh človečnosti. Tudi slogovne izbire skladateljev med italijan-
314
