Page 321 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 321
k ačji pastir – la libellula: glasbena večjezičnost oper e pavleta mer kuja
daje slutiti vpliv Merkujevega okolja. Že Pierluigi Petrobelli je v svoji analizi
Kačjega pastirja uvidel, da to svojevrstno delo zaradi svoje slogovne razno-
terosti in dvojezičnosti nudi strnjen prikaz skladateljevega rojstnega mes-
ta.8 To je seveda Trst, po definiciji Luigija Dallapiccole »strana inquieta cit
tà dove confluiscono tre culture e tre civiltà«.9
Kačji pastir – La Libellula
Najizrazitejša multikulturna poteza opere Kačji pastir je prav njena dvo-
jezičnost. Tiskana izdaja libreta je pri založbi Sonzogno izšla leta 1976 v
slovenščini in italijanščini,10 partitura in klavirski izvleček pa ravno tako
navajata besedilo Svetlane Makarovič v obeh jezikih.11 Kačji pastir je bil za-
snovan že od samega začetka kot dvojezična opera, saj naj bi k temu botro-
vale zunanje okoliščine. Delo je namreč naročil Giampaolo de Ferra, od-
vetnik in rektor tržaške univerze, ki je bil tudi superintendant tržaškega
opernega gledališča Giuseppa Verdija. Z Merkujem sta se poznala od leta
1943, ko sta bila sošolca na klasičnem liceju Francesca Petrarke v Trstu, med
letoma 1953 in 1965 pa sta skupaj opravljala poklic glasbenega kritika. Po-
dobna gledanja na glasbo so nekaj let pozneje, domnevno leta 1972,12 prep-
ričala de Ferro, da je bivšemu sošolcu in kolegu zaupal operno noviteto.
8 Prim. Pierluigi Petrobelli, »La Libellula di Pavle Merkù«, Muzikološki zbornik 19
(1983): 84–85. Pomembna dopolnila Petrobellijevim ugotovitvam nudijo prispevki
Bruna Bidussija, Giannija Gorija in Boruta Loparnika, gl. Gianni Gori, »Merkù: due
ali di poesia«, Sipario 368 (1977): 45; Borut Loparnik, »Pismo neznancu«, Sodobnost
25, št. 3 (1977): 280–287; La manna, La Libellula (Trieste: Teatro Comunale Giuseppe
Verdi, [1976]) → Bidussijev prispevek so kasneje prevedli v slovenščino in ga objavi-
li v gledališkem listu v Mariboru ob slovenski praizvedbi Merkujeve opere, gl. Kačji
pastir, ur. Tone Partljič (Maribor: Opera in balet SNG, 1985 (Gledališki list 1985/86,
št. 2)), 13.
9 Čudno nemirno mesto, v katero se stekajo tri kulture in tri civilizacije. Cit. po Pet-
robelli, »La Libellula di Pavle Merkù«, 84. Prim. Luigi Dallapiccola, Parole e musica,
ur. Fiamma Nicolodi, 2. izd., Saggi di arte e di letteratura 53 (Milano: il Saggiatore,
1980), 302.
10 Svetlana Makarovič in Pavle Merkù, La Libellula = Kačji pastir, libreto (Milano: Casa
musicale Sonzogno di Piero Ostali, 1976).
11 Pavle Merkù, »Kačji pastir: Opera v dveh dejanjih na libreto Svetlane Makarovič«,
part. [Trst: P. Merkù, 1976]; Pavle Merkù, Kačji pastir: Opera v dveh dejanjih = La Li-
bellula: Opera in due atti, kl. izv. (Milano: Casa musicale Sonzogno di Piero Ostali,
1976).
12 Tega leta je nastala skladba Epistola a Giampaolo de Ferra za violončelo in pet izva-
jalcev, domnevno Merkujev glasbeni odgovor ob naročilu. Prim. Merkù, Catalogo,
17; Pavle Merkù, Pajčevina in kruh (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1987), 150.
319
daje slutiti vpliv Merkujevega okolja. Že Pierluigi Petrobelli je v svoji analizi
Kačjega pastirja uvidel, da to svojevrstno delo zaradi svoje slogovne razno-
terosti in dvojezičnosti nudi strnjen prikaz skladateljevega rojstnega mes-
ta.8 To je seveda Trst, po definiciji Luigija Dallapiccole »strana inquieta cit
tà dove confluiscono tre culture e tre civiltà«.9
Kačji pastir – La Libellula
Najizrazitejša multikulturna poteza opere Kačji pastir je prav njena dvo-
jezičnost. Tiskana izdaja libreta je pri založbi Sonzogno izšla leta 1976 v
slovenščini in italijanščini,10 partitura in klavirski izvleček pa ravno tako
navajata besedilo Svetlane Makarovič v obeh jezikih.11 Kačji pastir je bil za-
snovan že od samega začetka kot dvojezična opera, saj naj bi k temu botro-
vale zunanje okoliščine. Delo je namreč naročil Giampaolo de Ferra, od-
vetnik in rektor tržaške univerze, ki je bil tudi superintendant tržaškega
opernega gledališča Giuseppa Verdija. Z Merkujem sta se poznala od leta
1943, ko sta bila sošolca na klasičnem liceju Francesca Petrarke v Trstu, med
letoma 1953 in 1965 pa sta skupaj opravljala poklic glasbenega kritika. Po-
dobna gledanja na glasbo so nekaj let pozneje, domnevno leta 1972,12 prep-
ričala de Ferro, da je bivšemu sošolcu in kolegu zaupal operno noviteto.
8 Prim. Pierluigi Petrobelli, »La Libellula di Pavle Merkù«, Muzikološki zbornik 19
(1983): 84–85. Pomembna dopolnila Petrobellijevim ugotovitvam nudijo prispevki
Bruna Bidussija, Giannija Gorija in Boruta Loparnika, gl. Gianni Gori, »Merkù: due
ali di poesia«, Sipario 368 (1977): 45; Borut Loparnik, »Pismo neznancu«, Sodobnost
25, št. 3 (1977): 280–287; La manna, La Libellula (Trieste: Teatro Comunale Giuseppe
Verdi, [1976]) → Bidussijev prispevek so kasneje prevedli v slovenščino in ga objavi-
li v gledališkem listu v Mariboru ob slovenski praizvedbi Merkujeve opere, gl. Kačji
pastir, ur. Tone Partljič (Maribor: Opera in balet SNG, 1985 (Gledališki list 1985/86,
št. 2)), 13.
9 Čudno nemirno mesto, v katero se stekajo tri kulture in tri civilizacije. Cit. po Pet-
robelli, »La Libellula di Pavle Merkù«, 84. Prim. Luigi Dallapiccola, Parole e musica,
ur. Fiamma Nicolodi, 2. izd., Saggi di arte e di letteratura 53 (Milano: il Saggiatore,
1980), 302.
10 Svetlana Makarovič in Pavle Merkù, La Libellula = Kačji pastir, libreto (Milano: Casa
musicale Sonzogno di Piero Ostali, 1976).
11 Pavle Merkù, »Kačji pastir: Opera v dveh dejanjih na libreto Svetlane Makarovič«,
part. [Trst: P. Merkù, 1976]; Pavle Merkù, Kačji pastir: Opera v dveh dejanjih = La Li-
bellula: Opera in due atti, kl. izv. (Milano: Casa musicale Sonzogno di Piero Ostali,
1976).
12 Tega leta je nastala skladba Epistola a Giampaolo de Ferra za violončelo in pet izva-
jalcev, domnevno Merkujev glasbeni odgovor ob naročilu. Prim. Merkù, Catalogo,
17; Pavle Merkù, Pajčevina in kruh (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1987), 150.
319
