Page 319 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 319
oi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-72-5.317-342
Kačji pastir – La Libellula:
Glasbena večjezičnost opere Pavleta Merkuja
Sara Zupančič
Univerza v Ljubljani
University of Ljubljana
Pavle Merkù je svojo edino zaključeno opero Kačji pastir oz. La Libellula
komponiral na izviren libreto slovenske pesnice Svetlane Makarovič, in si-
cer v obdobju med letoma 1975 in 1976. Že zaradi svoje glasbene vsebine in
časa nastanka zaseda opera pomemben položaj v Merkujevem opusu: to
je njegova zdaleč najdaljša zaključena kompozicija,1 predvsem pa označu-
je zrelo fazo njegovega glasbenega ustvarjanja. Sredi sedemdesetih let, ko je
delo nastajalo, je Merkù prehodil že polovico svoje skladateljske poti in pre-
segel svoje zgodnje neoklasicistično obdobje »spoznavanja, asimiliranja in
oponašanja«2 ter kasnejša eksperimentiranja z modernističnimi tehnikami
in ljudsko glasbo.3 V istem obdobju kot opera je bila izdana dvojezična knji-
1 Opera Kačji pastir traja približno eno uro, druga najdaljša Merkujeva kompozicija,
to je kantata Von der Kindermörderin Marie Farrar za bariton, mešani zbor, dva kla-
virja in tolkala iz leta 1958, pa obsega približno 26 minut glasbe. Prim. Pavle Merkù,
Catalogo delle opere = Katalog skladb = Systematisches Werkverzeichnis (Adliswil:
Pizzicato Verlag Helvetia, 2007), 9, 18; Pavle Merkù, pismo Primožu Ramovšu, 7. avg.
1975, v Primož Ramovš, »Kronika: Korespondenca: Ramovš–Merkù« (NUK, Glas-
bena zbirka, Ljubljana).
2 Pavle Merkù, Poslušam (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1983), 24.
3 Merkujevo neoklasicistično fazo, ki obsega privatni študij kompozicije pod men-
torstvom tržaških skladateljev Ivana Grbca in Vita Levija, zaznamujejo vplivi Pau-
la Hindemitha, Dmitrija Šostakoviča, Igorja Stravinskega in Goffreda Petrassija. V
petdesetih letih prejšnjega stoletja se je zaradi preučevanja Kogojevega življenja in
dela, ki ga je razširil tudi na glasbeno obdobje, v katerem je Marij Kogoj živel, za-
čel podrobneje zanimati za drugo dunajsko šolo, dodekafonijo, Paula Hindemitha,
Kurta Weilla, Leoša Janáčka, Ferruccia Busonija in druge skladatelje. Prav zaradi
vpliva glasbenega ekspresionizma, ki ga je najbolj cenil v delih Antona Weberna in
317
Kačji pastir – La Libellula:
Glasbena večjezičnost opere Pavleta Merkuja
Sara Zupančič
Univerza v Ljubljani
University of Ljubljana
Pavle Merkù je svojo edino zaključeno opero Kačji pastir oz. La Libellula
komponiral na izviren libreto slovenske pesnice Svetlane Makarovič, in si-
cer v obdobju med letoma 1975 in 1976. Že zaradi svoje glasbene vsebine in
časa nastanka zaseda opera pomemben položaj v Merkujevem opusu: to
je njegova zdaleč najdaljša zaključena kompozicija,1 predvsem pa označu-
je zrelo fazo njegovega glasbenega ustvarjanja. Sredi sedemdesetih let, ko je
delo nastajalo, je Merkù prehodil že polovico svoje skladateljske poti in pre-
segel svoje zgodnje neoklasicistično obdobje »spoznavanja, asimiliranja in
oponašanja«2 ter kasnejša eksperimentiranja z modernističnimi tehnikami
in ljudsko glasbo.3 V istem obdobju kot opera je bila izdana dvojezična knji-
1 Opera Kačji pastir traja približno eno uro, druga najdaljša Merkujeva kompozicija,
to je kantata Von der Kindermörderin Marie Farrar za bariton, mešani zbor, dva kla-
virja in tolkala iz leta 1958, pa obsega približno 26 minut glasbe. Prim. Pavle Merkù,
Catalogo delle opere = Katalog skladb = Systematisches Werkverzeichnis (Adliswil:
Pizzicato Verlag Helvetia, 2007), 9, 18; Pavle Merkù, pismo Primožu Ramovšu, 7. avg.
1975, v Primož Ramovš, »Kronika: Korespondenca: Ramovš–Merkù« (NUK, Glas-
bena zbirka, Ljubljana).
2 Pavle Merkù, Poslušam (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1983), 24.
3 Merkujevo neoklasicistično fazo, ki obsega privatni študij kompozicije pod men-
torstvom tržaških skladateljev Ivana Grbca in Vita Levija, zaznamujejo vplivi Pau-
la Hindemitha, Dmitrija Šostakoviča, Igorja Stravinskega in Goffreda Petrassija. V
petdesetih letih prejšnjega stoletja se je zaradi preučevanja Kogojevega življenja in
dela, ki ga je razširil tudi na glasbeno obdobje, v katerem je Marij Kogoj živel, za-
čel podrobneje zanimati za drugo dunajsko šolo, dodekafonijo, Paula Hindemitha,
Kurta Weilla, Leoša Janáčka, Ferruccia Busonija in druge skladatelje. Prav zaradi
vpliva glasbenega ekspresionizma, ki ga je najbolj cenil v delih Antona Weberna in
317
