Page 323 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 323
k ačji pastir – la libellula: glasbena večjezičnost oper e pavleta mer kuja
re, upoštevata za izvirni. Tako je prišlo do edinstvenega primera, saj je celo
Merkù priznal, da gre za njemu edino znano opero, ki je bila pisana z origi-
nalnim tekstom v dveh jezikih.18
Domnevno pa so za odločitev o dvojezičnosti opere obstajali osebnej-
ši razlogi, ki jih je Merkù delno potrdil z izjavo, da mu je prisotnost dveh
jezikov ljuba, ker je bila italijanščina njegov materni jezik.19 Skladatelj se
je dobro zavedal svojega življenja na robu: tako kot številni Tržačani je bil
tudi sam mešane krvi, saj je bila mati Katarina Bortolotti Italijanka sloven-
skih, furlanskih, čeških oz. nemških korenin, oče Josip Merkù pa Slovenec.
Na njegovo kulturno razklanost so poleg tega vplivale napete zgodovinske
okoliščine, v katerih se je rodil in odraščal. Leta 1927 je namreč v Trstu gos-
podaril fašizem s svojo nasilno politiko poitalijančevanja: skladatelj se je
zato rodil kot Paolo Mercù, njegova družina pa je iz strahu pred fašističnim
zatiranjem potajila svoje slovenske korenine.20 Družinski občevalni jezik je
bila torej italijanščina oz. tržaško narečje, edina izjema je bila babica, po-
tomka ponemčenih Čehov, s katero se je skladatelj pogovarjal v nemščini.
Etnično mešana družina, prisilna vzgoja v italijanskem jeziku, nato skrivno
učenje prepovedanega jezika, to je slovenščine, in materina smrt leta 1943
tik po kapitulaciji Italije so bili že zadostni dejavniki, da je bil Pavle Merkù
ob koncu vojne globoko razpet med svojo slovensko in italijansko narodno
identiteto. Nazadnje se je opredelil za Slovenca in svojo odločitev podkre-
pil z maturo na slovenskem klasičnem liceju v Gorici ter z diplomo iz slavi-
stike na Univerzi v Ljubljani. Ta korak, ki ga je od takrat vodil v aktivnej-
še vključevanje v slovensko kulturno in vsakdanje življenje, je utemeljil na
naslednji način:
»Biti rob pomeni biti izpostavljen pisanim igram in pritiskom;
občutiti vsaj občasno kak dvom o tem, kam spadaš in kako je
najbolj prav, da si glede narodnosti; biti prisiljen, da se opredeliš
za eno ali drugo narodno skupnost. [...] Kdor se je taki odločitvi
18 Prim. Košuta, »Kačji pastir«, 11–12; Merkù, »Autobiografia«, 17–20, 39–41; Mer-
kù, Pajčevina in kruh, 131–133; Marjana Mrak, »Kačji pastir: Premiera v maribor-
ski Operi«, Naši razgledi 35, št. 2 (1986): 44; N. C., »Appartengo alla minoranza di
triestini che non rinuncia a nessuna parte di sé«, Il Piccolo, 17. apr. 2001: 17; Ivan Si-
lič, »Premalo opažena slovenska opera«, Primorska srečanja 71–72 (1987): 230.
19 Prim. Košuta, »Kačji pastir«, 12.
20 Takratne politične in zgodovinske okoliščine so se globoko vtisnile v Merkujevo za-
vest, saj svoj Biografski intermezzo začenja s stavkom: »Rodil sem se sedem let po po-
žigu Narodnega doma, v petem letu fašistične ere (k datumu je bilo obvezno dodati:
V E. F.), eno leto potem, ko so zaprli zadnje slovenske šole v Julijski krajini.« Merkù,
Poslušam, 63.
321
re, upoštevata za izvirni. Tako je prišlo do edinstvenega primera, saj je celo
Merkù priznal, da gre za njemu edino znano opero, ki je bila pisana z origi-
nalnim tekstom v dveh jezikih.18
Domnevno pa so za odločitev o dvojezičnosti opere obstajali osebnej-
ši razlogi, ki jih je Merkù delno potrdil z izjavo, da mu je prisotnost dveh
jezikov ljuba, ker je bila italijanščina njegov materni jezik.19 Skladatelj se
je dobro zavedal svojega življenja na robu: tako kot številni Tržačani je bil
tudi sam mešane krvi, saj je bila mati Katarina Bortolotti Italijanka sloven-
skih, furlanskih, čeških oz. nemških korenin, oče Josip Merkù pa Slovenec.
Na njegovo kulturno razklanost so poleg tega vplivale napete zgodovinske
okoliščine, v katerih se je rodil in odraščal. Leta 1927 je namreč v Trstu gos-
podaril fašizem s svojo nasilno politiko poitalijančevanja: skladatelj se je
zato rodil kot Paolo Mercù, njegova družina pa je iz strahu pred fašističnim
zatiranjem potajila svoje slovenske korenine.20 Družinski občevalni jezik je
bila torej italijanščina oz. tržaško narečje, edina izjema je bila babica, po-
tomka ponemčenih Čehov, s katero se je skladatelj pogovarjal v nemščini.
Etnično mešana družina, prisilna vzgoja v italijanskem jeziku, nato skrivno
učenje prepovedanega jezika, to je slovenščine, in materina smrt leta 1943
tik po kapitulaciji Italije so bili že zadostni dejavniki, da je bil Pavle Merkù
ob koncu vojne globoko razpet med svojo slovensko in italijansko narodno
identiteto. Nazadnje se je opredelil za Slovenca in svojo odločitev podkre-
pil z maturo na slovenskem klasičnem liceju v Gorici ter z diplomo iz slavi-
stike na Univerzi v Ljubljani. Ta korak, ki ga je od takrat vodil v aktivnej-
še vključevanje v slovensko kulturno in vsakdanje življenje, je utemeljil na
naslednji način:
»Biti rob pomeni biti izpostavljen pisanim igram in pritiskom;
občutiti vsaj občasno kak dvom o tem, kam spadaš in kako je
najbolj prav, da si glede narodnosti; biti prisiljen, da se opredeliš
za eno ali drugo narodno skupnost. [...] Kdor se je taki odločitvi
18 Prim. Košuta, »Kačji pastir«, 11–12; Merkù, »Autobiografia«, 17–20, 39–41; Mer-
kù, Pajčevina in kruh, 131–133; Marjana Mrak, »Kačji pastir: Premiera v maribor-
ski Operi«, Naši razgledi 35, št. 2 (1986): 44; N. C., »Appartengo alla minoranza di
triestini che non rinuncia a nessuna parte di sé«, Il Piccolo, 17. apr. 2001: 17; Ivan Si-
lič, »Premalo opažena slovenska opera«, Primorska srečanja 71–72 (1987): 230.
19 Prim. Košuta, »Kačji pastir«, 12.
20 Takratne politične in zgodovinske okoliščine so se globoko vtisnile v Merkujevo za-
vest, saj svoj Biografski intermezzo začenja s stavkom: »Rodil sem se sedem let po po-
žigu Narodnega doma, v petem letu fašistične ere (k datumu je bilo obvezno dodati:
V E. F.), eno leto potem, ko so zaprli zadnje slovenske šole v Julijski krajini.« Merkù,
Poslušam, 63.
321
