Page 322 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 322
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
Merkù se je povabilu odzval šele leta 1974,13 ko je v Tržaški knjigarni odkril
pesniški list Svetlane Makarovič z naslovom Vojskin čas. Verzi so Merku-
ja tako navdihnili, da je na osnovi petih izbranih pesmi (Božja volja, V tem
mrazu, Odštevanka, Sončnice in Preštevanje) komponiral istoimenski ci-
klus samospevov za alt, violino, violončelo, mali klarinet v es, fagot in bo-
ben.14 Poezija Svetlane Makarovič, s katero je skladatelj delil »mnogo te-
matičnih interesov ter eksistencialnih tegob«,15 je v njem vzbujala močne
dramske predstave,16 zato je pesnici naročil libreto, ki ga je prejel že januar-
ja 1975. Opero je začel komponirati marca 1975 in jo po šestnajstih mesecih
zaključil julija 1976.17
Pred začetkom skladanja pa je Pavle Merkù moral presekati gordijski
vozel. Zavedal se je, da italijanskemu gledališču ne more ponuditi prevo-
da, ravno tako ne more od slovenske pesnice zahtevati italijanskega libreta.
Odločil se je za kompromis: Makarovičeva je libreto napisala v slovenščini,
nato ga je skladatelj z njeno pomočjo prevedel v italijanščino. Šele po tem
se je lotil skladanja. Ob podpisu pogodbe z založbo Sonzogno je zato zahte-
val klavzulo, po kateri naj se obe verziji libreta, kot tudi obe verziji partitu-
13 Letnica se opira na leto izida pesniškega lista Vojskin čas v Trstu. Gl. Svetlana Maka-
rovič, Vojskin čas, Pesniški list 18 (Trst: Založništvo tržaškega tiska; Koper: Lipa,
1974).
14 Poezija Svetlane Makarovič je na Merkuja naredila izjemen vtis: v eseju Biti narod je
zapisal, da je njen jezik zaradi vraščenosti v ljudsko kulturo »posoda slovenskega kul-
turnega sporočila« (Merkù, Pajčevina in kruh, 14). V skladu s svojim zanimanjem za
ljudsko izročilo, ki je po letu 1965 krojilo njegov glasbeni jezik, je slovenski pesnici
posvetil kar pet del. To so Vojskin čas za alt, violino, violončelo, mali klarinet v es, fa-
got in boben (1974), Pelin, tri pesmi za alt solo (1975), opera v dveh dejanjih Kačji pas-
tir oz. La Libellula (1976), skladba za ženski zbor Mračnina (1977) in Dvanajsta ura,
tri pesmi za sopran solo (1986). V vseh omenjenih delih je glasbena govorica izred-
no asketska, z reducirano spremljavo ali celo brez nje, saj je skladatelj hotel postavi-
ti v ospredje izraznost verzov. Druga skupna značilnost je izbira tipa glasu: Merkù se
je v vseh primerih odločil za ženski glas, naj bo to ženski zbor ali samospev za alt oz.
sopran (v operi je sicer prisotnih več solistov, vendar prevzema glavno vlogo Meseč-
nica). Prim. Merkù, Catalogo, 9, 19, 21, 25; Merkù, Pajčevina in kruh, 151–153, 157.
15 Makarovič in Merkù, La Libellula = Kačji pastir, 32.
16 Prim. Andrej Rijavec, Slovenska glasbena dela (Ljubljana: Državna založba Sloveni-
je, 1979), 185–186.
17 Libreto je prispel po pošti 6. januarja 1975 (gl. Pavle Merkù, pismo Primožu Ramov-
šu, 7. jan. 1975, v Ramovš, »Kronika«). Na podlagi datumov v klavirskem izvlečku in
v partituri lahko sklepamo, da je Merkù začel s komponiranjem opere marca 1975.
Klavirski izvleček je dovršil 30. aprila 1976, partitura pa je bila na čisto prepisana do
18. julija 1976. Prim. Košuta, »Kačji pastir«, 11–12; Merkù, Kačji pastir, 54, 96; Mer-
kù, »Kačji pastir«, 81, 151. Potek dela podrobneje opisuje Merkujeva korespondenca
med 30. aprilom 1975 in 22. julijem 1976 v Ramovš, »Kronika«.
320
Merkù se je povabilu odzval šele leta 1974,13 ko je v Tržaški knjigarni odkril
pesniški list Svetlane Makarovič z naslovom Vojskin čas. Verzi so Merku-
ja tako navdihnili, da je na osnovi petih izbranih pesmi (Božja volja, V tem
mrazu, Odštevanka, Sončnice in Preštevanje) komponiral istoimenski ci-
klus samospevov za alt, violino, violončelo, mali klarinet v es, fagot in bo-
ben.14 Poezija Svetlane Makarovič, s katero je skladatelj delil »mnogo te-
matičnih interesov ter eksistencialnih tegob«,15 je v njem vzbujala močne
dramske predstave,16 zato je pesnici naročil libreto, ki ga je prejel že januar-
ja 1975. Opero je začel komponirati marca 1975 in jo po šestnajstih mesecih
zaključil julija 1976.17
Pred začetkom skladanja pa je Pavle Merkù moral presekati gordijski
vozel. Zavedal se je, da italijanskemu gledališču ne more ponuditi prevo-
da, ravno tako ne more od slovenske pesnice zahtevati italijanskega libreta.
Odločil se je za kompromis: Makarovičeva je libreto napisala v slovenščini,
nato ga je skladatelj z njeno pomočjo prevedel v italijanščino. Šele po tem
se je lotil skladanja. Ob podpisu pogodbe z založbo Sonzogno je zato zahte-
val klavzulo, po kateri naj se obe verziji libreta, kot tudi obe verziji partitu-
13 Letnica se opira na leto izida pesniškega lista Vojskin čas v Trstu. Gl. Svetlana Maka-
rovič, Vojskin čas, Pesniški list 18 (Trst: Založništvo tržaškega tiska; Koper: Lipa,
1974).
14 Poezija Svetlane Makarovič je na Merkuja naredila izjemen vtis: v eseju Biti narod je
zapisal, da je njen jezik zaradi vraščenosti v ljudsko kulturo »posoda slovenskega kul-
turnega sporočila« (Merkù, Pajčevina in kruh, 14). V skladu s svojim zanimanjem za
ljudsko izročilo, ki je po letu 1965 krojilo njegov glasbeni jezik, je slovenski pesnici
posvetil kar pet del. To so Vojskin čas za alt, violino, violončelo, mali klarinet v es, fa-
got in boben (1974), Pelin, tri pesmi za alt solo (1975), opera v dveh dejanjih Kačji pas-
tir oz. La Libellula (1976), skladba za ženski zbor Mračnina (1977) in Dvanajsta ura,
tri pesmi za sopran solo (1986). V vseh omenjenih delih je glasbena govorica izred-
no asketska, z reducirano spremljavo ali celo brez nje, saj je skladatelj hotel postavi-
ti v ospredje izraznost verzov. Druga skupna značilnost je izbira tipa glasu: Merkù se
je v vseh primerih odločil za ženski glas, naj bo to ženski zbor ali samospev za alt oz.
sopran (v operi je sicer prisotnih več solistov, vendar prevzema glavno vlogo Meseč-
nica). Prim. Merkù, Catalogo, 9, 19, 21, 25; Merkù, Pajčevina in kruh, 151–153, 157.
15 Makarovič in Merkù, La Libellula = Kačji pastir, 32.
16 Prim. Andrej Rijavec, Slovenska glasbena dela (Ljubljana: Državna založba Sloveni-
je, 1979), 185–186.
17 Libreto je prispel po pošti 6. januarja 1975 (gl. Pavle Merkù, pismo Primožu Ramov-
šu, 7. jan. 1975, v Ramovš, »Kronika«). Na podlagi datumov v klavirskem izvlečku in
v partituri lahko sklepamo, da je Merkù začel s komponiranjem opere marca 1975.
Klavirski izvleček je dovršil 30. aprila 1976, partitura pa je bila na čisto prepisana do
18. julija 1976. Prim. Košuta, »Kačji pastir«, 11–12; Merkù, Kačji pastir, 54, 96; Mer-
kù, »Kačji pastir«, 81, 151. Potek dela podrobneje opisuje Merkujeva korespondenca
med 30. aprilom 1975 in 22. julijem 1976 v Ramovš, »Kronika«.
320
