Page 326 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 326
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
no Bidussi prepoznavata v libretu Svetlane Makarovič Kafkove ter Brech-
tove vplive, v glasbenem smislu pa jima Gianni Gori pritrdi z izjavo, da je
Pavle Merkù potomec dunajsko-dallapiccolovskih smernic.28
Pavle Merkù izraža svojo neoekspresionistično držo predvsem v izred-
no asketski instrumentaciji. Sam je svojo operno partituro v raznih pismih
označil za »frančiškansko«,29 saj je raba celotnega orkestra izredno redka.
Izjemo predstavlja Mrtvečeva ljubezenska izpoved (gl. drugo dejanje od
t. 271 dalje), ki v Mesečnici obudi spomin na njeno staro življenje in tako
sproži preobrat opernega dogajanja. Drugače ima Merkujeva opera značaj
komornega, če ne celo solističnega dela. Skromna instrumentalna sprem-
ljava včasih popolnoma utihne in tako še bolj izpostavi pevca: oznaka or-
chestra tacet na ta način opero približuje Merkujevim zbirkam samospe-
vov Pelin za alt solo (1975) in Dvanajsta ura za sopran solo (1986). Sorodnost
ni naključna: obe deli sta nastali na podlagi verzov Svetlane Makarovič,
»okleščeno izražanje«30 svojih samospevov (in širše tudi opere) pa je Merkù
opravičil z izjavo, da so pesmi nabite z izraznostjo in zato trpijo malo not
zraven.31
Tako iskanje preprostega in bistvenega izraza je po Ivanu Klemenčiču
značilno za glasbeni ekspresionizem. Redukcijo na bistveno namreč razla-
ga kot »prizadevanje umetnika, da odkriva pod videzom, površjem stva-
ri in pojavov vse kar je bistveno, globlje, notranje in izloča vse materialno,
nebistveno in moteče, eno in drugo v želji, da se kar najbolj približa svoji
predstavi resnice in jo kar najbolj verno upodobi«.32 Tržaški skladatelj Fa-
bio Nieder pa je ponudil še dodatno razlago. Na Merkujevo iskanje največ-
je izrazne koncentracije z minimalnimi sredstvi naj bi vplivali predvsem
ljudska in baročna glasba. Le-ti naj bi izpilili Merkujevo esencialno glasbe-
no govorico in težnjo po skladanju za skromne zasedbe, ki se v skrajnih pri-
merih omejujejo le na solistični glas ali glasbilo:
28 Prim. Gori, »Merkù: due ali di poesia«, 45; Petrobelli, »La Libellula di Pavle Merkù«,
84; Kačji pastir, 13.
29 Prim. Pavle Merkù, pismo Petru Liparju, 1. nov. 1976, v Merkù, »Kronika«; Pavle
Merkù, pismi Primožu Ramovšu, 9. in 19. jul. 1976, v Ramovš, »Kronika«.
30 Rijavec, Slovenska glasbena dela, 186.
31 Prim. Pavle Merkù, pismo Primožu Ramovšu, 28. jan. 1975, v Ramovš, »Kroni-
ka«. Skladanje za sam glas sicer ni redkost v Merkujevem opusu. Že v samospevu
Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi iz ciklusa Prijazna smrt (1965) je Prešernovo be-
sedilo uglasbil samo za bas, brez klavirja, da bi strnil vso izraznost v solistični glas.
Prim. Pavle Merkù, pismo Primožu Ramovšu, 23. jun. 1963, v Ramovš, »Kronika«.
32 Ivan Klemenčič, »Ekspresionizem kot glasbeni slog«, Muzikološki zbornik 17, št. 2
(1981): 36.
324
no Bidussi prepoznavata v libretu Svetlane Makarovič Kafkove ter Brech-
tove vplive, v glasbenem smislu pa jima Gianni Gori pritrdi z izjavo, da je
Pavle Merkù potomec dunajsko-dallapiccolovskih smernic.28
Pavle Merkù izraža svojo neoekspresionistično držo predvsem v izred-
no asketski instrumentaciji. Sam je svojo operno partituro v raznih pismih
označil za »frančiškansko«,29 saj je raba celotnega orkestra izredno redka.
Izjemo predstavlja Mrtvečeva ljubezenska izpoved (gl. drugo dejanje od
t. 271 dalje), ki v Mesečnici obudi spomin na njeno staro življenje in tako
sproži preobrat opernega dogajanja. Drugače ima Merkujeva opera značaj
komornega, če ne celo solističnega dela. Skromna instrumentalna sprem-
ljava včasih popolnoma utihne in tako še bolj izpostavi pevca: oznaka or-
chestra tacet na ta način opero približuje Merkujevim zbirkam samospe-
vov Pelin za alt solo (1975) in Dvanajsta ura za sopran solo (1986). Sorodnost
ni naključna: obe deli sta nastali na podlagi verzov Svetlane Makarovič,
»okleščeno izražanje«30 svojih samospevov (in širše tudi opere) pa je Merkù
opravičil z izjavo, da so pesmi nabite z izraznostjo in zato trpijo malo not
zraven.31
Tako iskanje preprostega in bistvenega izraza je po Ivanu Klemenčiču
značilno za glasbeni ekspresionizem. Redukcijo na bistveno namreč razla-
ga kot »prizadevanje umetnika, da odkriva pod videzom, površjem stva-
ri in pojavov vse kar je bistveno, globlje, notranje in izloča vse materialno,
nebistveno in moteče, eno in drugo v želji, da se kar najbolj približa svoji
predstavi resnice in jo kar najbolj verno upodobi«.32 Tržaški skladatelj Fa-
bio Nieder pa je ponudil še dodatno razlago. Na Merkujevo iskanje največ-
je izrazne koncentracije z minimalnimi sredstvi naj bi vplivali predvsem
ljudska in baročna glasba. Le-ti naj bi izpilili Merkujevo esencialno glasbe-
no govorico in težnjo po skladanju za skromne zasedbe, ki se v skrajnih pri-
merih omejujejo le na solistični glas ali glasbilo:
28 Prim. Gori, »Merkù: due ali di poesia«, 45; Petrobelli, »La Libellula di Pavle Merkù«,
84; Kačji pastir, 13.
29 Prim. Pavle Merkù, pismo Petru Liparju, 1. nov. 1976, v Merkù, »Kronika«; Pavle
Merkù, pismi Primožu Ramovšu, 9. in 19. jul. 1976, v Ramovš, »Kronika«.
30 Rijavec, Slovenska glasbena dela, 186.
31 Prim. Pavle Merkù, pismo Primožu Ramovšu, 28. jan. 1975, v Ramovš, »Kroni-
ka«. Skladanje za sam glas sicer ni redkost v Merkujevem opusu. Že v samospevu
Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi iz ciklusa Prijazna smrt (1965) je Prešernovo be-
sedilo uglasbil samo za bas, brez klavirja, da bi strnil vso izraznost v solistični glas.
Prim. Pavle Merkù, pismo Primožu Ramovšu, 23. jun. 1963, v Ramovš, »Kronika«.
32 Ivan Klemenčič, »Ekspresionizem kot glasbeni slog«, Muzikološki zbornik 17, št. 2
(1981): 36.
324
