Page 327 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 327
k ačji pastir – la libellula: glasbena večjezičnost oper e pavleta mer kuja
»Mislim, da se pravzorci tega načina glasbenega ustvarjanja kažejo
tako v monodični preprostosti ljudskega petja (in vsi vemo, koliko
je Merkù kot etnomuzikolog prispeval k spoznavanju kmečke
ljudske pesmi zamejskih Slovencev) kot v partitah za violino oz.
violončelo J. S. Bacha. Nikjer drugje ni bil veliki nemški mojster
zaradi omejenosti omenjenih instrumentov primoran posluževati
se umetnosti aluzije. V primerih popolne homofonije namiguje
melodična linija na stranske kontrapunkte in na zaporedja akordov.
S tem postopkom je dal avtor prednost vodoravni dimenziji. V li-
nearni pisavi se torej izraža najbolj značilno podajanje Merkujeve
glasbene misli.«33
Merkujeva težnja po bistvenem naj bi bila torej posledica skladateljeve-
ga zanimanja za baročno glasbo, glasbeni ekspresionizem in ljudsko pesem,
torej za sloge in obdobja, ki so pomembno zaznamovali njegovo glasbeno
življenje. Baročno glasbo je vzljubil že v mladosti, ko je študiral violino, in
jo pozneje vedno bolj cenil kot pa »dolgoveznost« Ludwiga van Beethovna
in glasbene romantike.34 Glasbeni ekspresionizem in ljudska glasba sta bila
v središču njegove pozornosti v odrasli dobi: v času študija kompozicije se
je vneto ukvarjal z Marijem Kogojem in njegovimi sodobniki, kasneje pa je
med službovanjem na Radiu Trst A prišel v stik s slovenskim ljudskim iz-
ročilom v Italiji zaradi snemanja in zapisovanja na terenu. Trem osnovnim
glasbenim vplivom bi lahko dodali še četrtega, in sicer komorno glasbo.
Merkujevi prvi spomini segajo v rano otroštvo, ko so starši vsak teden or-
ganizirali komorne večere z domačim klavirskim triom. Glasbena srečanja
33 Fabio Nieder, »Prvo srečanje s Pavletom Merkujem«, prev. Simona Slokar, Primor-
ski dnevnik, 27. sept. 1987: 12. Borut Loparnik je pri opisu Merkujevega sloga združil
ljudske in baročne vzore z nadčasovno ekspresionistično dediščino: »Dasi eden red-
kih, ki jim je vokal že dolgo poglaviten instrument, je znal Merkù ohraniti dikcijo in
duha domačih napevov tudi v jeziku glasbil [...]. In to ni bilo naključje, „skrivnost“
tiči v njegovi fakturi, v prozorno komornem, lapidarnem in domišljeno vodenem
glasbenem toku, ki ceni strogost, skopari z okraski in se ne zgublja čez rob vsebine.
Takšna je drža ljudskega pevca in Merkù je ni šele privzel, klesal jo je že od novoba-
ročnih začetkov. [...] Pove, kar sodi k jedru, domala v miniaturah in z močno nape-
tim izraznim lokom, brez uvodov, finalov in kompozicijskih umetnij, ki bojda pri-
čajo o tehtnosti. Pogosto z enim samim glasbilom, dvema ali tremi, še v zboru raje
dosledno kakor bežno, bolj trpko kakor zlagoma, da le izostri, kar se je bil namenil
– sporočilo. Tega doživlja, misli in izraža de profundis, z ekspresijo, ki je mamila vse
rodove njegovih duhovnih prednikov od Monteverdija do Berga in Kogoja, pa z re-
fleksijo, ki mu jo je dosodila alkimija narave.« Borut Loparnik, »Ob sedemdesetlet-
nici Pavleta Merkuja«, Glasnik Slovenske matice 21 (1997): 61.
34 Prim. Pavle Merkù, pismi Primožu Ramovšu, 12. in 24. sept. 1955, v Ramovš, »Kro-
nika«.
325
»Mislim, da se pravzorci tega načina glasbenega ustvarjanja kažejo
tako v monodični preprostosti ljudskega petja (in vsi vemo, koliko
je Merkù kot etnomuzikolog prispeval k spoznavanju kmečke
ljudske pesmi zamejskih Slovencev) kot v partitah za violino oz.
violončelo J. S. Bacha. Nikjer drugje ni bil veliki nemški mojster
zaradi omejenosti omenjenih instrumentov primoran posluževati
se umetnosti aluzije. V primerih popolne homofonije namiguje
melodična linija na stranske kontrapunkte in na zaporedja akordov.
S tem postopkom je dal avtor prednost vodoravni dimenziji. V li-
nearni pisavi se torej izraža najbolj značilno podajanje Merkujeve
glasbene misli.«33
Merkujeva težnja po bistvenem naj bi bila torej posledica skladateljeve-
ga zanimanja za baročno glasbo, glasbeni ekspresionizem in ljudsko pesem,
torej za sloge in obdobja, ki so pomembno zaznamovali njegovo glasbeno
življenje. Baročno glasbo je vzljubil že v mladosti, ko je študiral violino, in
jo pozneje vedno bolj cenil kot pa »dolgoveznost« Ludwiga van Beethovna
in glasbene romantike.34 Glasbeni ekspresionizem in ljudska glasba sta bila
v središču njegove pozornosti v odrasli dobi: v času študija kompozicije se
je vneto ukvarjal z Marijem Kogojem in njegovimi sodobniki, kasneje pa je
med službovanjem na Radiu Trst A prišel v stik s slovenskim ljudskim iz-
ročilom v Italiji zaradi snemanja in zapisovanja na terenu. Trem osnovnim
glasbenim vplivom bi lahko dodali še četrtega, in sicer komorno glasbo.
Merkujevi prvi spomini segajo v rano otroštvo, ko so starši vsak teden or-
ganizirali komorne večere z domačim klavirskim triom. Glasbena srečanja
33 Fabio Nieder, »Prvo srečanje s Pavletom Merkujem«, prev. Simona Slokar, Primor-
ski dnevnik, 27. sept. 1987: 12. Borut Loparnik je pri opisu Merkujevega sloga združil
ljudske in baročne vzore z nadčasovno ekspresionistično dediščino: »Dasi eden red-
kih, ki jim je vokal že dolgo poglaviten instrument, je znal Merkù ohraniti dikcijo in
duha domačih napevov tudi v jeziku glasbil [...]. In to ni bilo naključje, „skrivnost“
tiči v njegovi fakturi, v prozorno komornem, lapidarnem in domišljeno vodenem
glasbenem toku, ki ceni strogost, skopari z okraski in se ne zgublja čez rob vsebine.
Takšna je drža ljudskega pevca in Merkù je ni šele privzel, klesal jo je že od novoba-
ročnih začetkov. [...] Pove, kar sodi k jedru, domala v miniaturah in z močno nape-
tim izraznim lokom, brez uvodov, finalov in kompozicijskih umetnij, ki bojda pri-
čajo o tehtnosti. Pogosto z enim samim glasbilom, dvema ali tremi, še v zboru raje
dosledno kakor bežno, bolj trpko kakor zlagoma, da le izostri, kar se je bil namenil
– sporočilo. Tega doživlja, misli in izraža de profundis, z ekspresijo, ki je mamila vse
rodove njegovih duhovnih prednikov od Monteverdija do Berga in Kogoja, pa z re-
fleksijo, ki mu jo je dosodila alkimija narave.« Borut Loparnik, »Ob sedemdesetlet-
nici Pavleta Merkuja«, Glasnik Slovenske matice 21 (1997): 61.
34 Prim. Pavle Merkù, pismi Primožu Ramovšu, 12. in 24. sept. 1955, v Ramovš, »Kro-
nika«.
325
