Page 329 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 329
k ačji pastir – la libellula: glasbena večjezičnost oper e pavleta mer kuja
Bruno Bidussi je v svoji predstavitvi Kačjega pastirja obrazložil, da ima
Merkujeva slogovna raznoterost dramaturški pomen, saj »drzen poskus,
uporabljati izmenoma tri različne govorice, je opravičen z namenom, da
bi gledalec vsakokrat dojel prehod od subjektivnega sveta čustev stvarnih
oseb do sveta njihovih projekcij v prozaično in monotono neizogibnost živ-
ljenja pa še do pravljičnega, simboličnega, grotesknega sveta«.38 Razlikova-
nje je razvidno predvsem v načinu petja, saj ravno glasba definira psiholo-
gijo opernih karakterjev. Protagonista opere, to sta Mrtvec in Mesečnica,
zaradi svoje človeške narave komunicirata v atonalnem, ekspresionistično
nabitem slogu, da bi direktno posredovala svoje notranje tesnobe in čustva.
Ona se od njega razlikuje, ker verjame v poezijo, simbol poezije pa je Kač-
ji pastir, ki ga interpretira plesalka. Tudi preostali nastopajoči niso stvarne
osebe, ampak le simboli s točno določenim pomenom: Hrošč Oklepnik je
oblast, Teta Miš je življenje, ki nas vsak dan po malem grize, Spomin-Son-
ce je spomin na lepe trenutke v življenju. Simboli zaradi svoje nečloveš-
ke narave ne trpijo, zato jih karakterizira realistična, objektivna, nevtral-
na in čustveno neprizadeta diatonična govorica ljudskega melosa, »zakaj
melodija ljudske pesmi je lahko ista pri žalostnem in pri veselem besedilu,
šele besedilo daje viži nek pomen«.39 Merkù je poudaril, da je pri skladanju
upošteval značilnosti ljudskega petja, vendar se je izognil direktnemu citi-
ranju. Ljudska obarvanost simbolov se tako izraža z namigi na tonalnost in
modalnost, ki jih skladatelj pod vplivom svoje neoekspresionistične govo-
rice deformira in zamegli s pomočjo disharmoničnih alteracij, kromatič-
nih prehodov, kvartnih akordov, pogostih izmikov v druge tonalitete, bi-
tonalnosti in diatoničnih tonskih grozdov, ki bi jih lahko interpretirali kot
ostanke tonalitet in modusov, zamrznjene v politonalno in polimodalno
mrežo harmonskih spominov (gl. arioso Hrošča Oklepnika, prvo dejanje,
drugi prizor, t. 125–140). Včasih je tonalna zamegljenost tako gosta, da iz-
gubimo vsak občutek jasne tonalne polarizacije: politonalne in polimodal-
ne harmonije, bitonalni akordi in vzporedno gibanje kvintakordov namreč
onemogočajo vzpostavitev jasnega tonalnega centra. Tak slog precej spo-
minja na Merkujeve predelave slovenskih ljudskih pesmi v šestdesetih le-
tih prejšnjega stoletja.40
38 Kačji pastir, 13.
39 Košuta, »Kačji pastir«, 12.
40 Sorodnost med opero in Merkujevimi predelavami slovenskih ljudskih pesmi lahko
ugotovimo na podlagi vzporednega gibanja kvintakordov v basu. Prim. operna pri-
zora s Teto Mišjo (prvo dejanje, šesti prizor, t. 467–471) in Spominom-Soncem (dru-
go dejanje, t. 37–40) z Merkujevo predelavo pesmi Eno drevcè (t. 5–8) iz zbirke Tri
327
Bruno Bidussi je v svoji predstavitvi Kačjega pastirja obrazložil, da ima
Merkujeva slogovna raznoterost dramaturški pomen, saj »drzen poskus,
uporabljati izmenoma tri različne govorice, je opravičen z namenom, da
bi gledalec vsakokrat dojel prehod od subjektivnega sveta čustev stvarnih
oseb do sveta njihovih projekcij v prozaično in monotono neizogibnost živ-
ljenja pa še do pravljičnega, simboličnega, grotesknega sveta«.38 Razlikova-
nje je razvidno predvsem v načinu petja, saj ravno glasba definira psiholo-
gijo opernih karakterjev. Protagonista opere, to sta Mrtvec in Mesečnica,
zaradi svoje človeške narave komunicirata v atonalnem, ekspresionistično
nabitem slogu, da bi direktno posredovala svoje notranje tesnobe in čustva.
Ona se od njega razlikuje, ker verjame v poezijo, simbol poezije pa je Kač-
ji pastir, ki ga interpretira plesalka. Tudi preostali nastopajoči niso stvarne
osebe, ampak le simboli s točno določenim pomenom: Hrošč Oklepnik je
oblast, Teta Miš je življenje, ki nas vsak dan po malem grize, Spomin-Son-
ce je spomin na lepe trenutke v življenju. Simboli zaradi svoje nečloveš-
ke narave ne trpijo, zato jih karakterizira realistična, objektivna, nevtral-
na in čustveno neprizadeta diatonična govorica ljudskega melosa, »zakaj
melodija ljudske pesmi je lahko ista pri žalostnem in pri veselem besedilu,
šele besedilo daje viži nek pomen«.39 Merkù je poudaril, da je pri skladanju
upošteval značilnosti ljudskega petja, vendar se je izognil direktnemu citi-
ranju. Ljudska obarvanost simbolov se tako izraža z namigi na tonalnost in
modalnost, ki jih skladatelj pod vplivom svoje neoekspresionistične govo-
rice deformira in zamegli s pomočjo disharmoničnih alteracij, kromatič-
nih prehodov, kvartnih akordov, pogostih izmikov v druge tonalitete, bi-
tonalnosti in diatoničnih tonskih grozdov, ki bi jih lahko interpretirali kot
ostanke tonalitet in modusov, zamrznjene v politonalno in polimodalno
mrežo harmonskih spominov (gl. arioso Hrošča Oklepnika, prvo dejanje,
drugi prizor, t. 125–140). Včasih je tonalna zamegljenost tako gosta, da iz-
gubimo vsak občutek jasne tonalne polarizacije: politonalne in polimodal-
ne harmonije, bitonalni akordi in vzporedno gibanje kvintakordov namreč
onemogočajo vzpostavitev jasnega tonalnega centra. Tak slog precej spo-
minja na Merkujeve predelave slovenskih ljudskih pesmi v šestdesetih le-
tih prejšnjega stoletja.40
38 Kačji pastir, 13.
39 Košuta, »Kačji pastir«, 12.
40 Sorodnost med opero in Merkujevimi predelavami slovenskih ljudskih pesmi lahko
ugotovimo na podlagi vzporednega gibanja kvintakordov v basu. Prim. operna pri-
zora s Teto Mišjo (prvo dejanje, šesti prizor, t. 467–471) in Spominom-Soncem (dru-
go dejanje, t. 37–40) z Merkujevo predelavo pesmi Eno drevcè (t. 5–8) iz zbirke Tri
327
