Page 349 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 349
povzetki
Luba Kijanovska
Ukrajinska skladateljska šola v dvajsetletnem obdobju
med obema vojnama: med modernizmom in socialističnim
realizmom
Ukrajinska skladateljska šola se je v prvih dveh desetletjih 20. stoletja za-
čenjala zelo uspešno vpenjati v evropski kulturni prostor. Ta naravni pro-
ces so prekinile in izkrivile politične razmere, tj. nasilna pripojitev k ZSSR
s tragičnim vrhuncem v »usmrčenem preporodu« v 30. letih. Zato je bil ra-
zvoj glasbene kulture prisiljen nihati med nasprotujočima si poloma: željo
po razvoju inovativnih estetskih in slogovnih trendov (ekspresionizem, ne-
oklasicizem, itd.) ter socialističnim realizmom, ki ga je propagirala komu-
nistična ideologija. Iz te konfrontacije so se nenehno rojevali ostri spori s
tragičnimi posledicami za skladatelje, kot so Boris Ljatošinski, Levko Re-
vucki, Mihajlo Verikivski, Pilip Kozicki in drugi. Nekateri umetniki, ki so
se želeli rešiti so združevali specifične narodnotradicionalne oblike z naj-
novejšimi smernicami, a so kljub temu bili fizično uničeni, med njimi Gnat
Hotkevič, ki je moderni izrazni sistem obarval z zvokom starega ukrajin-
skega inštrumenta bandure, ter Vasil Verhovinec, ki je na osnovi ukrajin-
skega plesa prilagodil sistem Émila Jaques-Dalcroza. Oba sta bila leta 1937
ustreljena.
Ideološke ovire niso preprečile ukrajinskim glasbenikom, da bi uporab-
ljali moderni glasbeni jezik po svojih prepričanjih, zato so bili tarča bru-
talnih kritik ideoloških organov. Vsaka inovacija je obveljala za »čašče-
nje buržujskega Zahoda«, narodne teme pa za »buržujski nacionalizem«.
Ljatošinskega so na primer obtožili, da »vratovi in zastavice njegovih not
gledajo proti Zahodu«. Če so umetniki želeli obvarovati svoje ustvarjal-
no delo in celo življenje, so morali pisati skladbe v duhu socialističnega re-
alizma. Tako so nastajali paradoksalni ambivalentni individualni slogi, ko
so v ustvarjalnem svetu skladateljev soobstajali svetli inovativni artefakti
in ideološko pogojene opere. Avtorji so svoj izrazni sistem zavestno omeji-
li na slog 19. stoletja, osredotočen predvsem na dediščino ruske peterke in
Čajkovskega. Folklora je bila pogosto vez med modernizmom in sociali-
stičnim realizmom, saj so jo skladatelji inovativno uporabljali za izražanje
svojih ustvarjalnih idej, ne da bi bili pri tem izpostavljeni neusmiljeni ko-
munistični kritiki.
Ključne besede: modernizem, socialistični realizem, ukrajinska glasba, slo-
govne tendence
347
Luba Kijanovska
Ukrajinska skladateljska šola v dvajsetletnem obdobju
med obema vojnama: med modernizmom in socialističnim
realizmom
Ukrajinska skladateljska šola se je v prvih dveh desetletjih 20. stoletja za-
čenjala zelo uspešno vpenjati v evropski kulturni prostor. Ta naravni pro-
ces so prekinile in izkrivile politične razmere, tj. nasilna pripojitev k ZSSR
s tragičnim vrhuncem v »usmrčenem preporodu« v 30. letih. Zato je bil ra-
zvoj glasbene kulture prisiljen nihati med nasprotujočima si poloma: željo
po razvoju inovativnih estetskih in slogovnih trendov (ekspresionizem, ne-
oklasicizem, itd.) ter socialističnim realizmom, ki ga je propagirala komu-
nistična ideologija. Iz te konfrontacije so se nenehno rojevali ostri spori s
tragičnimi posledicami za skladatelje, kot so Boris Ljatošinski, Levko Re-
vucki, Mihajlo Verikivski, Pilip Kozicki in drugi. Nekateri umetniki, ki so
se želeli rešiti so združevali specifične narodnotradicionalne oblike z naj-
novejšimi smernicami, a so kljub temu bili fizično uničeni, med njimi Gnat
Hotkevič, ki je moderni izrazni sistem obarval z zvokom starega ukrajin-
skega inštrumenta bandure, ter Vasil Verhovinec, ki je na osnovi ukrajin-
skega plesa prilagodil sistem Émila Jaques-Dalcroza. Oba sta bila leta 1937
ustreljena.
Ideološke ovire niso preprečile ukrajinskim glasbenikom, da bi uporab-
ljali moderni glasbeni jezik po svojih prepričanjih, zato so bili tarča bru-
talnih kritik ideoloških organov. Vsaka inovacija je obveljala za »čašče-
nje buržujskega Zahoda«, narodne teme pa za »buržujski nacionalizem«.
Ljatošinskega so na primer obtožili, da »vratovi in zastavice njegovih not
gledajo proti Zahodu«. Če so umetniki želeli obvarovati svoje ustvarjal-
no delo in celo življenje, so morali pisati skladbe v duhu socialističnega re-
alizma. Tako so nastajali paradoksalni ambivalentni individualni slogi, ko
so v ustvarjalnem svetu skladateljev soobstajali svetli inovativni artefakti
in ideološko pogojene opere. Avtorji so svoj izrazni sistem zavestno omeji-
li na slog 19. stoletja, osredotočen predvsem na dediščino ruske peterke in
Čajkovskega. Folklora je bila pogosto vez med modernizmom in sociali-
stičnim realizmom, saj so jo skladatelji inovativno uporabljali za izražanje
svojih ustvarjalnih idej, ne da bi bili pri tem izpostavljeni neusmiljeni ko-
munistični kritiki.
Ključne besede: modernizem, socialistični realizem, ukrajinska glasba, slo-
govne tendence
347
