Page 16 - Stanojev, Saso, Florjancic, Viktorija (2018). Digitalna pismenost srednjesolcev. Koper: Zalozba Univerze na Primorskem.
P. 16
2 Informacijsko-komunikacijska tehnologija in digitalna pismenost
jo imenujejo celo veščina »preživetja«. Hkrati je tudi transverzalna ve-
ščina, ker omogoča usvajanje ostalih ključnih kompetenc, kot so zna-
nje jezikov, matematična kompetenca ali učenje učenja. Povezana je z
mnogimi t. i. veščinami 21. stoletja, ki naj bi jih imeli posamezniki za
zagotavljanje lastnega sodelovanja v sodobni družbi in ekonomiji.
Koncept digitalne pismenosti je kot izraz, ki je danes sprejet in upo-
rabljan, prvič predstavil Gilster v svoji knjigi z enakim naslovom (Gil-
ster 1997). Digitalno pismenost opredeli kot zmožnost pridobivanja in
uporabe informacij, pridobljenih iz različnih digitalnih virov, oziroma
kot pismenost v digitalni dobi (prav tam). Značilnost te opredelitve je,
da avtor ni podal jasnega in natančnega seznama veščin, ki naj bi jih
potreboval digitalno pismen posameznik, temveč je bila njegova glavna
ideja povezati pojmovanje pismenosti kot zmožnosti branja, pisanja in
obdelave informacij z uporabo tehnologije, dostopne v trenutnem ča-
sovnem okviru. Raziskovalci, ki so se kasneje sklicevali na Gilsterja, so
kljub vsemu iz besedila izluščili osnovni nabor veščin, povezanih z ge-
neralno idejo digitalne pismenosti (Bowden 2001):
• izgradnjo novih sklopov znanja prek povezovanja informacij, pri-
dobljenih iz različnih virov,
• kritično presojo pridobljenih informacij s poudarkom na veljavno-
sti in popolnosti internetnih virov,
• zavedanje o pomembnosti tradicionalnih orodij v povezavi z no-
vimi mediji,
• zavedanje o »omrežju ljudi« kot viru za nasvete in pomoč,
• uporabo filtrov za organiziranje pridobivanja informacij in
• zmožnost objavljanja in dostopanja do informacij ter komunicira-
nja.
Zavedanje o pomenu novih znanj se je sicer pojavilo že konec 60. let
prejšnjega stoletja, ko je postalo jasno, da bodo računalniki kmalu do-
stopni širši populaciji. Po Bowdnu (2001) lahko koncept računalniške pi-
smenosti razdelimo v tri faze:
1. Za mojstrsko fazo (do sredine 80. let) je bilo značilno dojemanje
računalnikov kot skrivnostnih in zmogljivih naprav, zato je bilo
najprej potrebno usvojiti zelo specializirana znanja o samem delo-
vanju računalnikov in programiranju v takrat dostopnih program-
skih jezikih.
16
jo imenujejo celo veščina »preživetja«. Hkrati je tudi transverzalna ve-
ščina, ker omogoča usvajanje ostalih ključnih kompetenc, kot so zna-
nje jezikov, matematična kompetenca ali učenje učenja. Povezana je z
mnogimi t. i. veščinami 21. stoletja, ki naj bi jih imeli posamezniki za
zagotavljanje lastnega sodelovanja v sodobni družbi in ekonomiji.
Koncept digitalne pismenosti je kot izraz, ki je danes sprejet in upo-
rabljan, prvič predstavil Gilster v svoji knjigi z enakim naslovom (Gil-
ster 1997). Digitalno pismenost opredeli kot zmožnost pridobivanja in
uporabe informacij, pridobljenih iz različnih digitalnih virov, oziroma
kot pismenost v digitalni dobi (prav tam). Značilnost te opredelitve je,
da avtor ni podal jasnega in natančnega seznama veščin, ki naj bi jih
potreboval digitalno pismen posameznik, temveč je bila njegova glavna
ideja povezati pojmovanje pismenosti kot zmožnosti branja, pisanja in
obdelave informacij z uporabo tehnologije, dostopne v trenutnem ča-
sovnem okviru. Raziskovalci, ki so se kasneje sklicevali na Gilsterja, so
kljub vsemu iz besedila izluščili osnovni nabor veščin, povezanih z ge-
neralno idejo digitalne pismenosti (Bowden 2001):
• izgradnjo novih sklopov znanja prek povezovanja informacij, pri-
dobljenih iz različnih virov,
• kritično presojo pridobljenih informacij s poudarkom na veljavno-
sti in popolnosti internetnih virov,
• zavedanje o pomembnosti tradicionalnih orodij v povezavi z no-
vimi mediji,
• zavedanje o »omrežju ljudi« kot viru za nasvete in pomoč,
• uporabo filtrov za organiziranje pridobivanja informacij in
• zmožnost objavljanja in dostopanja do informacij ter komunicira-
nja.
Zavedanje o pomenu novih znanj se je sicer pojavilo že konec 60. let
prejšnjega stoletja, ko je postalo jasno, da bodo računalniki kmalu do-
stopni širši populaciji. Po Bowdnu (2001) lahko koncept računalniške pi-
smenosti razdelimo v tri faze:
1. Za mojstrsko fazo (do sredine 80. let) je bilo značilno dojemanje
računalnikov kot skrivnostnih in zmogljivih naprav, zato je bilo
najprej potrebno usvojiti zelo specializirana znanja o samem delo-
vanju računalnikov in programiranju v takrat dostopnih program-
skih jezikih.
16
