Page 18 - Stanojev, Saso, Florjancic, Viktorija (2018). Digitalna pismenost srednjesolcev. Koper: Zalozba Univerze na Primorskem.
P. 18
2 Informacijsko-komunikacijska tehnologija in digitalna pismenost
Medijska pismenost odraža sposobnost dostopanja, analize, vredno-
tenja in ustvarjanja različnih oblik digitalnih vsebin. Izhaja iz potrebe
po upravljanju sodobnih vsebin, ki poleg besedila vsebujejo še razno-
like oblike avdio-, video- in drugih medijskih vsebin. Posameznik mora
razumeti pomen in sporočilo v različnih oblikah, oceniti vpliv medijev,
razumeti sestavo besedil in možnost vpliva medijev pri komuniciranju.
Pri izobraževanju je medijska pismenost vključena tako v proces učenja
kot v razumevanje koncepta obogatenih besedil (Hobbs 2011).
Tehnološka pismenost pokriva veščine, ki jih posameznik potrebuje za
zahtevnejša računalniška opravila, kot so urejanje video- ali avdiovsebin
in pisanje programske kode. Te veščine so seveda pomembne, a vedeti
je treba, da še tako visoka stopnja tehnološke pismenosti ne zagotavlja
kritične in varne rabe na spletu pridobljenih informacij. Učenec lahko v
šoli še vedno kopira besedila neposredno s spleta, ne spoštuje avtorskih
pravic ali zasebnosti v svojih spletnih aktivnostih.
Informacijska pismenost se je omenjala in razvijala predvsem v knji-
žničarstvu, in to že pred pojavom digitalnih vsebin. Z množičnim do-
stopom do spleta in s tem do skoraj neomejenih količin informacij pa je
pridobila na pomembnosti tudi izven bibliotekarskega področja. Ame-
riško združenje fakultetnih in raziskovalnih knjižnic (a cl r 2000) je v
zvezi z informacijsko pismenostjo predstavilo nabor potrebnih veščin,
ki jih mora imeti informacijsko pismen posameznik. Informacijsko pi-
smen posameznik tako:
• zna določiti obseg in naravo potrebnih informacij,
• učinkovito dostopa do želenih informacij,
• pridobljene informacije kritično vrednoti po virih dosegljivosti in
vključuje izbrane informacije v nabore svojega znanja,
• učinkovito uporablja informacije za dosego določenega namena,
• razume ekonomske, pravne in socialne vidike uporabe pridobiva-
nja informacij, pridobljene informacije uporablja v skladu z etič-
nimi standardi.
Z razvojem zmožnosti prenosa in prikaza digitalnih vsebin se je pove-
čevala tudi uporaba slik oziroma simbolov, ki nadomeščajo besedilo. Ve-
ščino razumevanja in kreiranja vizualnih sporočil skozi uporabo simbo-
lov povezujemo z vizualno pismenostjo. Pojem je prvič predstavil Debes
leta 1968 in ga označil kot veščino, potrebno za učenje in komuniciranje
v moderni družbi (Braden 2001).
18
Medijska pismenost odraža sposobnost dostopanja, analize, vredno-
tenja in ustvarjanja različnih oblik digitalnih vsebin. Izhaja iz potrebe
po upravljanju sodobnih vsebin, ki poleg besedila vsebujejo še razno-
like oblike avdio-, video- in drugih medijskih vsebin. Posameznik mora
razumeti pomen in sporočilo v različnih oblikah, oceniti vpliv medijev,
razumeti sestavo besedil in možnost vpliva medijev pri komuniciranju.
Pri izobraževanju je medijska pismenost vključena tako v proces učenja
kot v razumevanje koncepta obogatenih besedil (Hobbs 2011).
Tehnološka pismenost pokriva veščine, ki jih posameznik potrebuje za
zahtevnejša računalniška opravila, kot so urejanje video- ali avdiovsebin
in pisanje programske kode. Te veščine so seveda pomembne, a vedeti
je treba, da še tako visoka stopnja tehnološke pismenosti ne zagotavlja
kritične in varne rabe na spletu pridobljenih informacij. Učenec lahko v
šoli še vedno kopira besedila neposredno s spleta, ne spoštuje avtorskih
pravic ali zasebnosti v svojih spletnih aktivnostih.
Informacijska pismenost se je omenjala in razvijala predvsem v knji-
žničarstvu, in to že pred pojavom digitalnih vsebin. Z množičnim do-
stopom do spleta in s tem do skoraj neomejenih količin informacij pa je
pridobila na pomembnosti tudi izven bibliotekarskega področja. Ame-
riško združenje fakultetnih in raziskovalnih knjižnic (a cl r 2000) je v
zvezi z informacijsko pismenostjo predstavilo nabor potrebnih veščin,
ki jih mora imeti informacijsko pismen posameznik. Informacijsko pi-
smen posameznik tako:
• zna določiti obseg in naravo potrebnih informacij,
• učinkovito dostopa do želenih informacij,
• pridobljene informacije kritično vrednoti po virih dosegljivosti in
vključuje izbrane informacije v nabore svojega znanja,
• učinkovito uporablja informacije za dosego določenega namena,
• razume ekonomske, pravne in socialne vidike uporabe pridobiva-
nja informacij, pridobljene informacije uporablja v skladu z etič-
nimi standardi.
Z razvojem zmožnosti prenosa in prikaza digitalnih vsebin se je pove-
čevala tudi uporaba slik oziroma simbolov, ki nadomeščajo besedilo. Ve-
ščino razumevanja in kreiranja vizualnih sporočil skozi uporabo simbo-
lov povezujemo z vizualno pismenostjo. Pojem je prvič predstavil Debes
leta 1968 in ga označil kot veščino, potrebno za učenje in komuniciranje
v moderni družbi (Braden 2001).
18
