Page 17 - Stanojev, Saso, Florjancic, Viktorija (2018). Digitalna pismenost srednjesolcev. Koper: Zalozba Univerze na Primorskem.
P. 17
Opredelitev osnovnih pojmov 2.1
2. Aplikativna faza (od sredine 80. let do sredine 90. let) sovpada
s pojavom in razvojem grafičnih vmesnikov in programov, ki so
omogočili uporabo računalnikov širšim množicam. V tej fazi je bila
uporaba računalnika prvič videna kot orodje za izobraževalne na-
mene, najpomembnejša veščina pa je postala poznavanje uporabe
programske opreme, kar je pomenilo, da se je zahtevano znanje
premaknilo iz računalniške strojne na računalniško programsko
opremo. V tem času je največkrat omenjena t. i. računalniška ali
i k t-pismenost, ki temelji na veščini uporabe programov in ne več
na specializiranih znanjih o delovanju računalnikov.
3. Refleksivna faza (pozna 90. leta do danes) predstavlja dokončno
spoznanje o neomejenih možnostih novih tehnologij. Glavni po-
vod za tako razmišljanje je bil množičen prehod na svetovni splet
oziroma njegova množična uporaba. Osrednje pojmovanje digital-
nih veščin v tem času je bilo največkrat označeno z informacijsko
pismenostjo, kajti ravno lažja in enostavna dostopnost do informa-
cij je predstavljala zahtevo po dodatnih znanjih s področja kogni-
cije, kritične presoje ter etične in varne rabe spleta. Informacijsko
pismenost so opredelili kot nabor veščin in znanj, ki so omogočala
(e ts 2002):
• dostopanje – kako in kje zbiramo in dostopamo do informacij,
• upravljanje – uporaba organizacijskih oziroma klasifikacijskih
shem,
• integracijo – tolmačenje, primerjava, povzemanje in predstavi-
tev informacij,
• vrednotenje – ocena o kakovosti, relevantnosti, uporabnosti ali
učinkovitosti informacij ter
• ustvarjanje – prilagajanje, uporaba, zbiranje in kreiranje novih
znanj iz obstoječih naborov informacij.
Pomembno spoznanje pri preučevanju digitalne pismenosti je tisto
o njeni raznolikosti, saj zajema tako tehnološka znanja kot socialne,
etične in refleksivne vidike, ki so del učenja, dela in vsakdanjega življe-
nja posameznika. Pogosto se je uporabljal tudi izraz »multipismenost«,
ki je opisoval različne spretnosti, potrebne za uporabo, razumevanje in
ustvarjanje digitalnih vsebin. Digitalna pismenost tako ne predstavlja
konkretnega nabora veščin, temveč jo lahko razumemo kot okvir med
seboj povezanih pismenosti, med katere spadajo medijska, tehnološka,
informacijska, vizualna, komunikacijska in socialna pismenost.
17
2. Aplikativna faza (od sredine 80. let do sredine 90. let) sovpada
s pojavom in razvojem grafičnih vmesnikov in programov, ki so
omogočili uporabo računalnikov širšim množicam. V tej fazi je bila
uporaba računalnika prvič videna kot orodje za izobraževalne na-
mene, najpomembnejša veščina pa je postala poznavanje uporabe
programske opreme, kar je pomenilo, da se je zahtevano znanje
premaknilo iz računalniške strojne na računalniško programsko
opremo. V tem času je največkrat omenjena t. i. računalniška ali
i k t-pismenost, ki temelji na veščini uporabe programov in ne več
na specializiranih znanjih o delovanju računalnikov.
3. Refleksivna faza (pozna 90. leta do danes) predstavlja dokončno
spoznanje o neomejenih možnostih novih tehnologij. Glavni po-
vod za tako razmišljanje je bil množičen prehod na svetovni splet
oziroma njegova množična uporaba. Osrednje pojmovanje digital-
nih veščin v tem času je bilo največkrat označeno z informacijsko
pismenostjo, kajti ravno lažja in enostavna dostopnost do informa-
cij je predstavljala zahtevo po dodatnih znanjih s področja kogni-
cije, kritične presoje ter etične in varne rabe spleta. Informacijsko
pismenost so opredelili kot nabor veščin in znanj, ki so omogočala
(e ts 2002):
• dostopanje – kako in kje zbiramo in dostopamo do informacij,
• upravljanje – uporaba organizacijskih oziroma klasifikacijskih
shem,
• integracijo – tolmačenje, primerjava, povzemanje in predstavi-
tev informacij,
• vrednotenje – ocena o kakovosti, relevantnosti, uporabnosti ali
učinkovitosti informacij ter
• ustvarjanje – prilagajanje, uporaba, zbiranje in kreiranje novih
znanj iz obstoječih naborov informacij.
Pomembno spoznanje pri preučevanju digitalne pismenosti je tisto
o njeni raznolikosti, saj zajema tako tehnološka znanja kot socialne,
etične in refleksivne vidike, ki so del učenja, dela in vsakdanjega življe-
nja posameznika. Pogosto se je uporabljal tudi izraz »multipismenost«,
ki je opisoval različne spretnosti, potrebne za uporabo, razumevanje in
ustvarjanje digitalnih vsebin. Digitalna pismenost tako ne predstavlja
konkretnega nabora veščin, temveč jo lahko razumemo kot okvir med
seboj povezanih pismenosti, med katere spadajo medijska, tehnološka,
informacijska, vizualna, komunikacijska in socialna pismenost.
17
