Page 19 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 19
socialnopedagoške par adigme vzgajanja
idejnimi tokovi, predvsem pa v družbenih pogojih in možnostih, ki so de-
lovale z individualnimi in družinskimi ter ostalimi socializacijskimi mo-
žnostmi in mejami. Strokovne intence v času, ki zaradi družinskih in druž-
benih sprememb išče nove usmeritve, pogosto tudi nove izraze ali celo stare
v novih preoblekah, zahtevajo analitično primerjavo razpoložljivih diskur-
zov. Potrebna je sinteza primerljivih teorij vzgojnih stilov in oblikovanje
funkcionalnega vzgojnega stila, ki ima osnovno intenco v svoji učinkovito-
sti in ozaveščanju pomena izraženega vzgojnega/učnega delovanja.
Najprej bomo predstavili temeljne vzgojne stile, ob njih pa vzgojne sti-
le, ki so jim podobni, oziroma tiste klasifikacije, ki jih težko razvrstimo v
katero od skupin. Prav tako bomo kot dodano vrednost članka predsta-
vili sintezo vzgojnih stilov in dodali poskus funkcionalnega integralnega
modela (Bauer in Einhardt, 2014; Damm, 2014; Fritsch in Ockhardt, 2010;
Riedel, 2004; Tausch in Tausch, 1998; Maccoby in Martin, 1983).
Avtoritaren vzgojni stil
Se izkazuje s stalnim nadzorom in nizko stopnjo odzivnosti (sprejetosti).
Vzgojitelji pogosto opominjajo in imajo nadzorno vlogo. Postavljena so
stroga pravila in avtoriteta pod vprašajem. Nezaželenemu vedenju sledi
trdo kaznovanje, lahko tudi fizično. Številne študije so pokazale, da avtori-
tarno vzgojeni otroci tudi sami kasneje izkazujejo agresivnost. Temelji na
nagrajevanju in kaznovanju in zelo malo na prepričevanju, posreduje pa
večinoma varnost (Buchmann, 2007; Fritsch in Ockhardt, 2010; Gutzwiller
Helfenfinger, 2015; Satow, 2013).
Posebna oblika je avtokratičen vzgojni stil, kjer je nad vzgajanim izra-
zita avtoriteta. Lastne iniciative in mnenja vzgajanih se ne dopuščajo, am-
pak se zatirajo.
Značilnost avtoritarne vzgoje je tudi, da je velik del aktivnosti dolo-
čen s strani vzgojiteljev ali staršev. Otrok je v svojem vedenju in razmišljan-
ju nadzorovan in usmerjan po predstavah odraslih. Pri tem so pogosti uka-
zi, navodila in odredbe. Starši neznatno upoštevajo potrebe in želje otrok.
Pogosto so otroci, ki so bili tako vzgajani, oštevani in grajani. Avtoritarni
starši imajo do otrok visoke zahteve, dajejo pa malo emocionalne podpo-
re. Učinki avtoritarnega vzgojnega stila na otroka se lahko kažejo v omeje-
nosti kreativnosti, spontanosti, saj starši zahtevajo večji delež aktivnosti in
se odzovejo na bore malo pobud s strani otrok. Otroci so v večji meri tisti,
ki svoj klic na pomoč kažejo z agresivnostjo in tak način želijo pozornost.
Pogosto prevzamejo besede staršev in izkazujejo egocentrično usmerjene
17
idejnimi tokovi, predvsem pa v družbenih pogojih in možnostih, ki so de-
lovale z individualnimi in družinskimi ter ostalimi socializacijskimi mo-
žnostmi in mejami. Strokovne intence v času, ki zaradi družinskih in druž-
benih sprememb išče nove usmeritve, pogosto tudi nove izraze ali celo stare
v novih preoblekah, zahtevajo analitično primerjavo razpoložljivih diskur-
zov. Potrebna je sinteza primerljivih teorij vzgojnih stilov in oblikovanje
funkcionalnega vzgojnega stila, ki ima osnovno intenco v svoji učinkovito-
sti in ozaveščanju pomena izraženega vzgojnega/učnega delovanja.
Najprej bomo predstavili temeljne vzgojne stile, ob njih pa vzgojne sti-
le, ki so jim podobni, oziroma tiste klasifikacije, ki jih težko razvrstimo v
katero od skupin. Prav tako bomo kot dodano vrednost članka predsta-
vili sintezo vzgojnih stilov in dodali poskus funkcionalnega integralnega
modela (Bauer in Einhardt, 2014; Damm, 2014; Fritsch in Ockhardt, 2010;
Riedel, 2004; Tausch in Tausch, 1998; Maccoby in Martin, 1983).
Avtoritaren vzgojni stil
Se izkazuje s stalnim nadzorom in nizko stopnjo odzivnosti (sprejetosti).
Vzgojitelji pogosto opominjajo in imajo nadzorno vlogo. Postavljena so
stroga pravila in avtoriteta pod vprašajem. Nezaželenemu vedenju sledi
trdo kaznovanje, lahko tudi fizično. Številne študije so pokazale, da avtori-
tarno vzgojeni otroci tudi sami kasneje izkazujejo agresivnost. Temelji na
nagrajevanju in kaznovanju in zelo malo na prepričevanju, posreduje pa
večinoma varnost (Buchmann, 2007; Fritsch in Ockhardt, 2010; Gutzwiller
Helfenfinger, 2015; Satow, 2013).
Posebna oblika je avtokratičen vzgojni stil, kjer je nad vzgajanim izra-
zita avtoriteta. Lastne iniciative in mnenja vzgajanih se ne dopuščajo, am-
pak se zatirajo.
Značilnost avtoritarne vzgoje je tudi, da je velik del aktivnosti dolo-
čen s strani vzgojiteljev ali staršev. Otrok je v svojem vedenju in razmišljan-
ju nadzorovan in usmerjan po predstavah odraslih. Pri tem so pogosti uka-
zi, navodila in odredbe. Starši neznatno upoštevajo potrebe in želje otrok.
Pogosto so otroci, ki so bili tako vzgajani, oštevani in grajani. Avtoritarni
starši imajo do otrok visoke zahteve, dajejo pa malo emocionalne podpo-
re. Učinki avtoritarnega vzgojnega stila na otroka se lahko kažejo v omeje-
nosti kreativnosti, spontanosti, saj starši zahtevajo večji delež aktivnosti in
se odzovejo na bore malo pobud s strani otrok. Otroci so v večji meri tisti,
ki svoj klic na pomoč kažejo z agresivnostjo in tak način želijo pozornost.
Pogosto prevzamejo besede staršev in izkazujejo egocentrično usmerjene
17
