Page 20 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 20
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
besede (jaz, moje, meni, zame). Otroci takšne vzgoje so pogosto nesamo-
stojni, nesamozavestni in z občutkom manjvrednosti (Bauer in Einhardt,
2014; Levin, 2012).
Avtoritaren vzgojni stil ima po Hurrelmannu (2007) naslednje značil-
nosti: aktivno poseganje v osebnostni razvoj otroka, sposobnost se sooča-
ti preko potreb otroka in uporaba telesne kazni. Učinki so lahko: agresivni
in nasilni vzorci vedenja, upor, odpor, puntanje, neposlušnost, zlom pravil,
napadi besa, izogibanje kontakta s starši, izstop iz šole, zloraba drog, nepri-
lagojeno, klečeplazno vedenje, slabo razvita samostojnost in socialna odgo-
vornost ter šibka storilnostna aktivnost.
Avtoritaren vzgojni stil Anderson (Gerr, 2014) za področje šolstva
opredeljuje kot dominanten vzgojni stil. Predstavlja rigorozno skupin-
sko vodenje, vse določa vzgojitelj/učitelj. Kaznovanje in grajanje se pogos-
to uporabljata, vzgojitelj/učitelj želi predvsem izvajati po svojih strokovnih
predstavah in prepričanjih. Dominanten stil sproži sovražno, odklonsko,
lahko tudi apatično vedenje. Otroci se vedejo protislovno, se upirajo učite-
lju in ustrahujejo šibke sošolce. Takšen stil vodi do določene samodinami-
ke. Dominantno vedenje učitelja izzove otrokovo agresijo proti njemu, kar
pri učitelju vodi do še strožjih reakcij. Dominanten vzgojni stil učiteljev do
učencev se izkazuje v: monopolu odločanja, nesamostojnosti, ukazovanju,
upornosti proti željam učencev, opominjanju, grožnjah, konfliktnosti,
diskriminaciji, prisili, strogem nadzoru, vodenju pouka ipd.
Avtoritativen vzgojni stil
Avtoritativen vzgojni stil se izkazuje skozi visoko stopnjo nadzora in viso-
ko stopnjo sprejetosti do vzgajanega. Starši imajo visoka pričakovanja do
otrokovega vedenja, postavljajo jasne standarde in pravila, ki se izvajajo do-
sledno. Generalno gledano obstaja odprta komunikacija, pri čemer se upo-
števajo otrokova stališča, kakor tudi zagovarjanje svojih stališč. Otroci iz-
kazujejo visoke socialne in intelektualne kompetence in posedujejo visoko
stopnjo samokontrole (Bauer in Einhardt, 2014; Levin, 2012).
Baumrind (2008) pravi, da je ta vzgojni stil usmerjen v jasne zahteve
in ob tem ponuja visoko stopnjo podpore. Starši morajo pri svojih zahte-
vah vztrajati in/ali želje otroka postaviti ob rob, četudi to izzove upor otro-
ka. Če pri tem nastala konfrontacija vodi do brez prisilnega pogajanja ali do
skupno predelane rešitve, to utrjuje samozavest otroka in razširja reperto-
ar komunikacijskih zmogljivosti. Ta vzgojni stil po raziskavah prinaša ra-
zvoj sposobnosti otroka, pozitivno samopodobo in optimalne kompetence
18
besede (jaz, moje, meni, zame). Otroci takšne vzgoje so pogosto nesamo-
stojni, nesamozavestni in z občutkom manjvrednosti (Bauer in Einhardt,
2014; Levin, 2012).
Avtoritaren vzgojni stil ima po Hurrelmannu (2007) naslednje značil-
nosti: aktivno poseganje v osebnostni razvoj otroka, sposobnost se sooča-
ti preko potreb otroka in uporaba telesne kazni. Učinki so lahko: agresivni
in nasilni vzorci vedenja, upor, odpor, puntanje, neposlušnost, zlom pravil,
napadi besa, izogibanje kontakta s starši, izstop iz šole, zloraba drog, nepri-
lagojeno, klečeplazno vedenje, slabo razvita samostojnost in socialna odgo-
vornost ter šibka storilnostna aktivnost.
Avtoritaren vzgojni stil Anderson (Gerr, 2014) za področje šolstva
opredeljuje kot dominanten vzgojni stil. Predstavlja rigorozno skupin-
sko vodenje, vse določa vzgojitelj/učitelj. Kaznovanje in grajanje se pogos-
to uporabljata, vzgojitelj/učitelj želi predvsem izvajati po svojih strokovnih
predstavah in prepričanjih. Dominanten stil sproži sovražno, odklonsko,
lahko tudi apatično vedenje. Otroci se vedejo protislovno, se upirajo učite-
lju in ustrahujejo šibke sošolce. Takšen stil vodi do določene samodinami-
ke. Dominantno vedenje učitelja izzove otrokovo agresijo proti njemu, kar
pri učitelju vodi do še strožjih reakcij. Dominanten vzgojni stil učiteljev do
učencev se izkazuje v: monopolu odločanja, nesamostojnosti, ukazovanju,
upornosti proti željam učencev, opominjanju, grožnjah, konfliktnosti,
diskriminaciji, prisili, strogem nadzoru, vodenju pouka ipd.
Avtoritativen vzgojni stil
Avtoritativen vzgojni stil se izkazuje skozi visoko stopnjo nadzora in viso-
ko stopnjo sprejetosti do vzgajanega. Starši imajo visoka pričakovanja do
otrokovega vedenja, postavljajo jasne standarde in pravila, ki se izvajajo do-
sledno. Generalno gledano obstaja odprta komunikacija, pri čemer se upo-
števajo otrokova stališča, kakor tudi zagovarjanje svojih stališč. Otroci iz-
kazujejo visoke socialne in intelektualne kompetence in posedujejo visoko
stopnjo samokontrole (Bauer in Einhardt, 2014; Levin, 2012).
Baumrind (2008) pravi, da je ta vzgojni stil usmerjen v jasne zahteve
in ob tem ponuja visoko stopnjo podpore. Starši morajo pri svojih zahte-
vah vztrajati in/ali želje otroka postaviti ob rob, četudi to izzove upor otro-
ka. Če pri tem nastala konfrontacija vodi do brez prisilnega pogajanja ali do
skupno predelane rešitve, to utrjuje samozavest otroka in razširja reperto-
ar komunikacijskih zmogljivosti. Ta vzgojni stil po raziskavah prinaša ra-
zvoj sposobnosti otroka, pozitivno samopodobo in optimalne kompetence
18
