Page 21 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 21
socialnopedagoške par adigme vzgajanja
pri socialno odgovornem vedenju, strategijah vedenja in strategijah prema-
govanj težav.
V avtoritativni vzgoji ima vzgojitelj visoke, vendar realne zahteve,
postavlja realne standarde in pravila, pri čemer otroke upošteva, vseka-
kor takrat, ko je to utemeljeno. Vzgojitelji otroka spodbujajo k avtonomi-
ji in oblikovanju lastnih stališč, na katera so pozorni prav tako kot na svo-
ja. Avtoritativna vzgoja je usmerjena k drži, kjer otrok vzgojitelja zanima
in zastopa držo resnega pogovornega partnerja (Maccoby in Martin, 1983).
Vzgojni stil zanemarjanja
Permisivni starši pomanjkljivo vodijo, usmerjajo in kontrolirajo. Otrokom
dajejo zelo malo zahtev, popuščajo njihovim impulzom, prepuščajo, da
sami upravljajo svoje vedenje. Poskušajo, kolikor je mogoče, malo predpi-
sovati in se tudi izogibajo kaznim (Bauer in Einhardt, 2014).
Permisiven vzgojni stil lahko opredelimo z naslednjimi značilnostmi:
opustitev starševskega poseganja v razvoj otrokove osebnosti in nobenih
jasnih pravil v odnosu med starši in otroki. Starši otrokom ne nudijo ustre-
zne starševske avtoritete (malo pozornosti in ljubezni) in so minimalno
usmerjeni v potrebe otrok. Učinki so naslednji: jeza in zmeda skozi manj-
kajoče norme, izguba pravil kot primanjkljaj pozornosti in ljubezni, agre-
sivno vedenje, da bi si pridobil pozornost in ljubezen, naravnanost nase na-
mesto na socialne odgovornosti, oportunizem nasproti dosežkov ter razvoj
samostojnosti, ki je nejasen in brez varnosti. Počutijo se osamljeni, prezrti
in neupoštevani (Hurrelmann, 2007).
Pri zanemarjajoči vzgoji pravzaprav ne moremo govoriti o vzgoji, saj
so starši praktično neudeleženi v razvoju otroka. Zanj nimajo interesa, so
čustveno hladni, ne postavljajo zahtev in preživijo z njim zelo malo časa
(Maccoby in Martin, 1983).
Laissez-faire kot vzgojni stil, v katerem je otroku prepuščeno prak-
tično vse, kjer ni jasnih struktur. Starši oziroma vzgojitelji se vmešavajo v
otrokovo življenje samo takrat, kadar je res nujno. Do otrok se vedejo pri-
jazno, vendar nevtralno, pomagajo, ko to zahtevajo otroci. Otroci imajo v
svojem razvoju veliko težav, tako na odnosni ravni, storilnostni, odgovor-
nostni ipd. (Buchmann, 2007; Hurrelmann, 2007).
Razvajajoč vzgojni stil
Razvajanje ali »crkljanje« je odnosni vzorec med posameznikom in druž-
bo, ki je vtisnjen v ranem otroštvu skozi držo vzgojitelja (njegov vzgojni
19
pri socialno odgovornem vedenju, strategijah vedenja in strategijah prema-
govanj težav.
V avtoritativni vzgoji ima vzgojitelj visoke, vendar realne zahteve,
postavlja realne standarde in pravila, pri čemer otroke upošteva, vseka-
kor takrat, ko je to utemeljeno. Vzgojitelji otroka spodbujajo k avtonomi-
ji in oblikovanju lastnih stališč, na katera so pozorni prav tako kot na svo-
ja. Avtoritativna vzgoja je usmerjena k drži, kjer otrok vzgojitelja zanima
in zastopa držo resnega pogovornega partnerja (Maccoby in Martin, 1983).
Vzgojni stil zanemarjanja
Permisivni starši pomanjkljivo vodijo, usmerjajo in kontrolirajo. Otrokom
dajejo zelo malo zahtev, popuščajo njihovim impulzom, prepuščajo, da
sami upravljajo svoje vedenje. Poskušajo, kolikor je mogoče, malo predpi-
sovati in se tudi izogibajo kaznim (Bauer in Einhardt, 2014).
Permisiven vzgojni stil lahko opredelimo z naslednjimi značilnostmi:
opustitev starševskega poseganja v razvoj otrokove osebnosti in nobenih
jasnih pravil v odnosu med starši in otroki. Starši otrokom ne nudijo ustre-
zne starševske avtoritete (malo pozornosti in ljubezni) in so minimalno
usmerjeni v potrebe otrok. Učinki so naslednji: jeza in zmeda skozi manj-
kajoče norme, izguba pravil kot primanjkljaj pozornosti in ljubezni, agre-
sivno vedenje, da bi si pridobil pozornost in ljubezen, naravnanost nase na-
mesto na socialne odgovornosti, oportunizem nasproti dosežkov ter razvoj
samostojnosti, ki je nejasen in brez varnosti. Počutijo se osamljeni, prezrti
in neupoštevani (Hurrelmann, 2007).
Pri zanemarjajoči vzgoji pravzaprav ne moremo govoriti o vzgoji, saj
so starši praktično neudeleženi v razvoju otroka. Zanj nimajo interesa, so
čustveno hladni, ne postavljajo zahtev in preživijo z njim zelo malo časa
(Maccoby in Martin, 1983).
Laissez-faire kot vzgojni stil, v katerem je otroku prepuščeno prak-
tično vse, kjer ni jasnih struktur. Starši oziroma vzgojitelji se vmešavajo v
otrokovo življenje samo takrat, kadar je res nujno. Do otrok se vedejo pri-
jazno, vendar nevtralno, pomagajo, ko to zahtevajo otroci. Otroci imajo v
svojem razvoju veliko težav, tako na odnosni ravni, storilnostni, odgovor-
nostni ipd. (Buchmann, 2007; Hurrelmann, 2007).
Razvajajoč vzgojni stil
Razvajanje ali »crkljanje« je odnosni vzorec med posameznikom in druž-
bo, ki je vtisnjen v ranem otroštvu skozi držo vzgojitelja (njegov vzgojni
19
