Page 22 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 22
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
stil), in ustvarjalnim odgovorom otroka (življenjskim stilom). Besedo je
uvedel Alfred Adler, danes uporabljamo tudi pojem hiperprotektivna vzgo-
ja ali »overprotection«.
Razvajen otrok predstavlja življenjski stil otroka, ki želi biti veliko bolj
razvajen od otroka, ki je resnično razvajen.
Oporne točke za prikaz razvajajoče vzgoje po Wexbergu (1998) so nas-
lednje: zasut z nežnostjo, zanesenost občudovanja ob vsakem dosežku,
brezmejnost laskanja nad njegovo lepoto in inteligenco, otrok je v središ-
ču pozornosti v družini, vsako željo otroka prebrati že iz oči, otroku pusti-
ti vse in se prepustiti, da nas tiranizira, otroku vzeti vsako možnost, da bi
prevzel lastno pobudo.
Helikopter starši in podobni termini se pojavljajo ob opisu različnih
vidikov vedenja staršev, ki so prisotni s stalno skrbjo in prekomernimi pri-
čakovanji do brenčečega otroka, ki je v središču pozornosti (Seidenstücker
in Mautke, 2004; Scheithauer, 2014). V tem kontekstu govorita Maccoby in
Martin (1983) tudi o prezaščitniški vzgoji, kjer je otrok pod stalnim nadzo-
rom, saj starši vedo, kaj je najboljše zanj. Otrok je obsut z ljubeznijo in ne-
žnostjo, če to želi ali ne.
Razvajanja ne moremo zamenjati z resnično čustveno pozornostjo, saj
le-ta krepi otroka, pri čemer mu ob tem ponuja potrebno pomoč in držo do
aktivnega spoprijemanja z življenjskimi nalogami.
Otrok živi v nerealnem svetu, pri čemer si razvije občutek, da je nje-
gova lastna vrednost največja že zato, ker sploh obstaja. Ne nauči se bivati
v skupnosti in dajati svojega prispevka. Nezavedno prekinja vzgojitelja, je
brez občutka za druge. Pričakuje vse od drugih, sam pa ne zna nič ponudi-
ti. Vedno želi biti v središču pozornosti in vedno pokvari igro, če ni po nje-
govem. In vedno trpi za občutkom krivice, če ni pripravljena takšna situa-
cija, kjer bi se izkazal kot najboljši in edini (Grob in Jaschinski, 2003).
Z razvajajočo vzgojo vzgojitelji svojemu otroku nudijo prekomerno
ljubezen. Vse zahteve in stvari, ki bi jih moral otrok narediti, so mu odvze-
te. Otroku ne postavljajo zahtev, svojemu potomcu izpolnijo vsako željo in
se navdušujejo nad vsako njegovo potezo (Maccoby in Martin 1983).
Tudi Hurrelmann (2007) pravi, da je pri prezaščitniškem vzgojnem
stilu prisotna visoka starševska avtoriteta in močna usmerjenost na potre-
be otroka, kar učinkuje kot oteževanje v razvoju osebnih značilnosti in sa-
mostojnem razvoju vedenjskih kompetenc.
20
stil), in ustvarjalnim odgovorom otroka (življenjskim stilom). Besedo je
uvedel Alfred Adler, danes uporabljamo tudi pojem hiperprotektivna vzgo-
ja ali »overprotection«.
Razvajen otrok predstavlja življenjski stil otroka, ki želi biti veliko bolj
razvajen od otroka, ki je resnično razvajen.
Oporne točke za prikaz razvajajoče vzgoje po Wexbergu (1998) so nas-
lednje: zasut z nežnostjo, zanesenost občudovanja ob vsakem dosežku,
brezmejnost laskanja nad njegovo lepoto in inteligenco, otrok je v središ-
ču pozornosti v družini, vsako željo otroka prebrati že iz oči, otroku pusti-
ti vse in se prepustiti, da nas tiranizira, otroku vzeti vsako možnost, da bi
prevzel lastno pobudo.
Helikopter starši in podobni termini se pojavljajo ob opisu različnih
vidikov vedenja staršev, ki so prisotni s stalno skrbjo in prekomernimi pri-
čakovanji do brenčečega otroka, ki je v središču pozornosti (Seidenstücker
in Mautke, 2004; Scheithauer, 2014). V tem kontekstu govorita Maccoby in
Martin (1983) tudi o prezaščitniški vzgoji, kjer je otrok pod stalnim nadzo-
rom, saj starši vedo, kaj je najboljše zanj. Otrok je obsut z ljubeznijo in ne-
žnostjo, če to želi ali ne.
Razvajanja ne moremo zamenjati z resnično čustveno pozornostjo, saj
le-ta krepi otroka, pri čemer mu ob tem ponuja potrebno pomoč in držo do
aktivnega spoprijemanja z življenjskimi nalogami.
Otrok živi v nerealnem svetu, pri čemer si razvije občutek, da je nje-
gova lastna vrednost največja že zato, ker sploh obstaja. Ne nauči se bivati
v skupnosti in dajati svojega prispevka. Nezavedno prekinja vzgojitelja, je
brez občutka za druge. Pričakuje vse od drugih, sam pa ne zna nič ponudi-
ti. Vedno želi biti v središču pozornosti in vedno pokvari igro, če ni po nje-
govem. In vedno trpi za občutkom krivice, če ni pripravljena takšna situa-
cija, kjer bi se izkazal kot najboljši in edini (Grob in Jaschinski, 2003).
Z razvajajočo vzgojo vzgojitelji svojemu otroku nudijo prekomerno
ljubezen. Vse zahteve in stvari, ki bi jih moral otrok narediti, so mu odvze-
te. Otroku ne postavljajo zahtev, svojemu potomcu izpolnijo vsako željo in
se navdušujejo nad vsako njegovo potezo (Maccoby in Martin 1983).
Tudi Hurrelmann (2007) pravi, da je pri prezaščitniškem vzgojnem
stilu prisotna visoka starševska avtoriteta in močna usmerjenost na potre-
be otroka, kar učinkuje kot oteževanje v razvoju osebnih značilnosti in sa-
mostojnem razvoju vedenjskih kompetenc.
20
