Page 46 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 46
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
cialna politika ipd.); makrosistemi (ideologija, vrednote, kultura, vedenjski
vzorci naroda, socialnega razreda, etnične skupine ipd.).
Krajnčan in Škoflek (2000) vedenjske in osebnostne motnje razumeta
kot pojavnosti, ki so si od vseh razvojnih motenj – kot so motnje v dušev-
nem razvoju, gluhota, govorne motnje, slepota in gibalna oviranost – naj-
manj podobne oziroma enotne. Pravita, da imajo le-te, bolj kot vse razvoj-
ne motnje, skoraj vsaka
»svoj specifičen splet vzrokov za nastanek in patogeni razvoj, pa
tudi verjetnost oziroma intenzivnost njihovega pojavljanja ni pov-
sem predvidljiva, saj je tudi bolj kot vse ostale razvojne motnje od-
visna od otrokovega/mladostnikovega trenutnega psihofizičnega
stanja, senzibilnosti trenutnega okolja za odklonsko vedenje ter
interaktivnih spodbud (med okoliščinami in otrokom/mladostni-
kom).« (str. 168)
Bečaj (2003) zapiše, da so motnje vedenja in osebnosti posebna obli-
ka disocialnosti, povezane z motenim čustvenim razvojem. Ugotavlja, da
»pri takem otroku oz. mladostniku lahko ugotovimo značilno disfunkcio-
nalnost na vseh življenjskih področjih, kar je posledica specifične organi-
ziranosti osebnostne strukture. Ne gre torej za to, da otrok s svojim disoci-
alnim ravnanjem prihaja v konflikte z okoljem le v določenem okviru ali le
na določenih področjih in situacijah, medtem ko je drugod normalno pri-
lagojen« (str. 16), temveč v konflikte prihaja povsod.4
Redl in Wineman (1984) motnje vedenja ter čustvovanja otrok/mlado-
stnikov – pri čemer izhajata iz psihoanalitične teorije – razlagata preko sla-
be razvitosti otrokovega/mladostnikovega »kontrolnega sistema«, in sicer
kot motnjo ega in nerazvitost superega5.
4 Temeljne posebnosti omenjene populacije, kot nadaljuje avtor, se izražajo v: nizki
frustracijski toleranci, slabem nadzoru nad svojim vedenjem, nestrukturiranosti,
kratkotrajni motivaciji, težavah na področju čustvovanja, težavah na področju so-
cialnega vedenja, ki so povezane zlasti s strahom pred zavrnitvijo, negotovosti vase,
strahu pred rivalitetnimi situacijami in neuspehom ipd. (Bečaj, 2003). Kot osrednjo
težavo Bečaj izpostavi slabo samopodobo, za katero pravi, da je z zunanjim vede-
njem uspešno prekrita. Tak otrok navzven deluje kot predrzen in agresiven, zara-
di česar okolje njegove negativne samopodobe praviloma ne prepozna (Bečaj, 2003;
prim. Skalar, 2003; Svetin Jakopič, 2005).
5 Superego, ki pomeni več ali manj isto kot vest, nas spominja na vrednote, ki so del
vsakdanjega življenja. Za ego predpostavljamo, da nas bo vodil v skladu z realnostjo.
V vsaki situaciji deluje več delov osebnosti, pri čemer je naloga ega skrb za koordi-
nacijo, kar pomeni, da odloča, koliko naj na osebnost vplivajo zahteve impulzivne-
ga sistema, koliko zahteve zunanje realnosti ter koliko lastna zavest. Uravnoteženo
44
cialna politika ipd.); makrosistemi (ideologija, vrednote, kultura, vedenjski
vzorci naroda, socialnega razreda, etnične skupine ipd.).
Krajnčan in Škoflek (2000) vedenjske in osebnostne motnje razumeta
kot pojavnosti, ki so si od vseh razvojnih motenj – kot so motnje v dušev-
nem razvoju, gluhota, govorne motnje, slepota in gibalna oviranost – naj-
manj podobne oziroma enotne. Pravita, da imajo le-te, bolj kot vse razvoj-
ne motnje, skoraj vsaka
»svoj specifičen splet vzrokov za nastanek in patogeni razvoj, pa
tudi verjetnost oziroma intenzivnost njihovega pojavljanja ni pov-
sem predvidljiva, saj je tudi bolj kot vse ostale razvojne motnje od-
visna od otrokovega/mladostnikovega trenutnega psihofizičnega
stanja, senzibilnosti trenutnega okolja za odklonsko vedenje ter
interaktivnih spodbud (med okoliščinami in otrokom/mladostni-
kom).« (str. 168)
Bečaj (2003) zapiše, da so motnje vedenja in osebnosti posebna obli-
ka disocialnosti, povezane z motenim čustvenim razvojem. Ugotavlja, da
»pri takem otroku oz. mladostniku lahko ugotovimo značilno disfunkcio-
nalnost na vseh življenjskih področjih, kar je posledica specifične organi-
ziranosti osebnostne strukture. Ne gre torej za to, da otrok s svojim disoci-
alnim ravnanjem prihaja v konflikte z okoljem le v določenem okviru ali le
na določenih področjih in situacijah, medtem ko je drugod normalno pri-
lagojen« (str. 16), temveč v konflikte prihaja povsod.4
Redl in Wineman (1984) motnje vedenja ter čustvovanja otrok/mlado-
stnikov – pri čemer izhajata iz psihoanalitične teorije – razlagata preko sla-
be razvitosti otrokovega/mladostnikovega »kontrolnega sistema«, in sicer
kot motnjo ega in nerazvitost superega5.
4 Temeljne posebnosti omenjene populacije, kot nadaljuje avtor, se izražajo v: nizki
frustracijski toleranci, slabem nadzoru nad svojim vedenjem, nestrukturiranosti,
kratkotrajni motivaciji, težavah na področju čustvovanja, težavah na področju so-
cialnega vedenja, ki so povezane zlasti s strahom pred zavrnitvijo, negotovosti vase,
strahu pred rivalitetnimi situacijami in neuspehom ipd. (Bečaj, 2003). Kot osrednjo
težavo Bečaj izpostavi slabo samopodobo, za katero pravi, da je z zunanjim vede-
njem uspešno prekrita. Tak otrok navzven deluje kot predrzen in agresiven, zara-
di česar okolje njegove negativne samopodobe praviloma ne prepozna (Bečaj, 2003;
prim. Skalar, 2003; Svetin Jakopič, 2005).
5 Superego, ki pomeni več ali manj isto kot vest, nas spominja na vrednote, ki so del
vsakdanjega življenja. Za ego predpostavljamo, da nas bo vodil v skladu z realnostjo.
V vsaki situaciji deluje več delov osebnosti, pri čemer je naloga ega skrb za koordi-
nacijo, kar pomeni, da odloča, koliko naj na osebnost vplivajo zahteve impulzivne-
ga sistema, koliko zahteve zunanje realnosti ter koliko lastna zavest. Uravnoteženo
44
