Page 48 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 48
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
kaže z neuspešno socialno integracijo. Otrokovo disocialno vedenje
je lahko zunanje ali notranje pogojeno in se kaže s simptomi, kot
so npr. agresivno vedenje, uživanje alkohola in mamil, uničevanje
tuje lastnine, pobegi od doma, čustvene motnje. Otrok je lahko pre-
poznan kot otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami le v prime-
rih, ko dosedanje delo šolske svetovalne službe in drugih strokovnih
delavcev z otroki, socialno skupino in družino ni vodilo do zmanj-
šanja opisanih težav. Kljub temu da se nekatera omenjena stanja
in vzorci vedenja kažejo že zgodaj v otroštvu, se diagnoza osebno-
stne motnje ne postavlja, vse dokler ni zaključen otrokov osebno-
stni razvoj.« (ZUOPP-1, 2011).
MKB-10 (2005) v poglavju Vedenjske in čustvene motnje, ki se začnejo
navadno v otroštvu in adolescenci (F90-F98) »motnje vedenja« okarakteri-
zira kot: »Motnje, za katere je značilen ponavljajoč se in trajen vzorec diso-
cialnega, agresivnega ali predrznega vedenja. Takšno vedenje lahko velja za
hujše kršitve starosti ustreznih družbenih pričakovanj; bile naj bi torej huj-
še kot običajna otroška objestnost ali adolescentna upornost in naj bi imele
značaj trajnega vzorca vedenja (6 mesecev ali dalj).«7 (str. 379)
Bennett (v Metljak idr., 2010, str. 97) ugotavlja, da je termin »vedenjska
motnja« v »zgodovini opredeljen s celo paleto besed, ki opisujejo karakte-
ristike asocialnega vedenja; delinkventno, neprilagojeno, deviantno, hipe-
raktivno, nevodljivo in agresivno vedenje.«
Myschker (2009) pri opredelitvi »vedenjske motnje« izhaja iz prilago-
dljivega8 (adaptive) in neprilagodljivega9 (maladaptive) vedenja. Upoštevajoč
navedene značilnosti obeh oblik vedenja avtor vedenjsko motnjo10 oprede-
7 V nadaljevanju klasifikacija – kot primere vzorcev vedenja, na katerih temelji dia-
gnoza – izpostavi, da le-ti »vključujejo pretirano borbenost in ustrahovanje, krutost
do drugih ljudi ali živali, hudo uničevalno težnjo do lastnine, požigalništvo, krajo,
nagnjenje k laganju, 'špricanje' šole in pobege od doma, nenavadno pogosto in hudo
togoto ter neubogljivost« (MKB-10, 2005). Za diagnozo »motnje vedenja« po klasifi-
kaciji zadostuje katera koli od oblik naštetega vedenja, če je izrazita.
8 Prilagodljivo vedenje je rezultat ustreznega zaznavanja, predelave, ovrednotenja in
aktivacije. Omogoča spremembo neprimernega oz. motečega vedenja v primerno.
9 Neprilagodljivo vedenje temelji na disfunkcionalnem sprejemanju, čustvih ter kogni-
ciji in se manifestira v neprimernih ter socialno neustreznih oblikah premagovanja
življenjskih ovir.
10 Za vedenjsko motnjo Myschker pravi, da jo je brez posebne strokovne oz. pedago-
ško terapevtske obravnave nemogoče zadovoljivo odpraviti. Definira jo kot fenome-
nološko nadrejeni pojem, kateremu se – zaradi specifičnega gledišča, aktualnost in
razumevanja fenomena posameznih strok – v različnih znanstvenih disciplinah pri-
46
kaže z neuspešno socialno integracijo. Otrokovo disocialno vedenje
je lahko zunanje ali notranje pogojeno in se kaže s simptomi, kot
so npr. agresivno vedenje, uživanje alkohola in mamil, uničevanje
tuje lastnine, pobegi od doma, čustvene motnje. Otrok je lahko pre-
poznan kot otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami le v prime-
rih, ko dosedanje delo šolske svetovalne službe in drugih strokovnih
delavcev z otroki, socialno skupino in družino ni vodilo do zmanj-
šanja opisanih težav. Kljub temu da se nekatera omenjena stanja
in vzorci vedenja kažejo že zgodaj v otroštvu, se diagnoza osebno-
stne motnje ne postavlja, vse dokler ni zaključen otrokov osebno-
stni razvoj.« (ZUOPP-1, 2011).
MKB-10 (2005) v poglavju Vedenjske in čustvene motnje, ki se začnejo
navadno v otroštvu in adolescenci (F90-F98) »motnje vedenja« okarakteri-
zira kot: »Motnje, za katere je značilen ponavljajoč se in trajen vzorec diso-
cialnega, agresivnega ali predrznega vedenja. Takšno vedenje lahko velja za
hujše kršitve starosti ustreznih družbenih pričakovanj; bile naj bi torej huj-
še kot običajna otroška objestnost ali adolescentna upornost in naj bi imele
značaj trajnega vzorca vedenja (6 mesecev ali dalj).«7 (str. 379)
Bennett (v Metljak idr., 2010, str. 97) ugotavlja, da je termin »vedenjska
motnja« v »zgodovini opredeljen s celo paleto besed, ki opisujejo karakte-
ristike asocialnega vedenja; delinkventno, neprilagojeno, deviantno, hipe-
raktivno, nevodljivo in agresivno vedenje.«
Myschker (2009) pri opredelitvi »vedenjske motnje« izhaja iz prilago-
dljivega8 (adaptive) in neprilagodljivega9 (maladaptive) vedenja. Upoštevajoč
navedene značilnosti obeh oblik vedenja avtor vedenjsko motnjo10 oprede-
7 V nadaljevanju klasifikacija – kot primere vzorcev vedenja, na katerih temelji dia-
gnoza – izpostavi, da le-ti »vključujejo pretirano borbenost in ustrahovanje, krutost
do drugih ljudi ali živali, hudo uničevalno težnjo do lastnine, požigalništvo, krajo,
nagnjenje k laganju, 'špricanje' šole in pobege od doma, nenavadno pogosto in hudo
togoto ter neubogljivost« (MKB-10, 2005). Za diagnozo »motnje vedenja« po klasifi-
kaciji zadostuje katera koli od oblik naštetega vedenja, če je izrazita.
8 Prilagodljivo vedenje je rezultat ustreznega zaznavanja, predelave, ovrednotenja in
aktivacije. Omogoča spremembo neprimernega oz. motečega vedenja v primerno.
9 Neprilagodljivo vedenje temelji na disfunkcionalnem sprejemanju, čustvih ter kogni-
ciji in se manifestira v neprimernih ter socialno neustreznih oblikah premagovanja
življenjskih ovir.
10 Za vedenjsko motnjo Myschker pravi, da jo je brez posebne strokovne oz. pedago-
ško terapevtske obravnave nemogoče zadovoljivo odpraviti. Definira jo kot fenome-
nološko nadrejeni pojem, kateremu se – zaradi specifičnega gledišča, aktualnost in
razumevanja fenomena posameznih strok – v različnih znanstvenih disciplinah pri-
46
