Page 60 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 60
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
Opozoriti velja, da celotne populacije v VZ nikakor ne moremo opre-
deliti kot populacije s »čustvenimi in vedenjskimi težavami«, prav tako pa
celotne zavodske populacije ne moremo opredeliti kot populacije s »čustve-
nimi in vedenjskimi motnjami«. Prvič zaradi tega, ker vemo, da v določe-
nem časovnem obdobju25 (puberteti), nenadni ter predvsem neugodni ži-
vljenjski situaciji, pa tudi ob stiku z določenimi osebami, lahko postane
»težaven« vsak posameznik, ki na tak ali drugačen način kaže kakršno koli
vedenjsko odstopanje ter ne zadovoljuje pričakovanj vedenjskih modalitet
določene kulture (Bečaj, 2003; Skalar, 2003; Tomori, 1999), kar v enaki meri
velja tako za nezavodsko kot tudi zavodsko populacijo. Ter drugič, ker v
VZ (kot že rečeno) najdemo posameznike, ki so čustveno »moteni«, niso
pa disocialni, in take, ki kažejo disocialno simptomatiko, niso pa čustveno
»moteni«. Pri nekaterih je tako zaznati izrazitejše internalizirane oblike iz-
ražanja, stiske, anksioznosti in nemoči, pri drugih eksternalizirane oblike
izražanja, jeze in agresije, pri tretjih kombinacijo obeh.
Na tem mestu velja izpostaviti še en vidik, ki se nanaša na težavnost
enotnega poimenovanja populacije nameščene v VZ. Ta je, da tudi znot-
raj izvendružinskega institucionalnega aparata opredeljevanja, razume-
vanja ter interpretiranja ČVT/M – se pravi VZ, mladinskih domov ter
stanovanjskih skupin – obstajajo razlike. Kljub temu, da vse zgoraj našte-
te institucije obravnavajo populacijo, katere značilnosti bi v grobem sicer
lahko opredelili kot identične, pa v praksi temu ni tako. Mladinski domo-
vi in stanovanjske skupine (že na podlagi svoje namembnosti) sprejema-
jo populacijo, ki se od populacije v VZ praviloma razlikuje po večji meri
samostojnosti, odgovornosti ter upoštevanju pravil oz. manjši, predvsem
»vedenjsko izstopajoči« problematiki, zato bi tudi tu bilo potrebno upo-
števati specifike dotičnega raziskovalnega področja, iz katerih pri oprede-
litvah izhajamo, kar pa fenomen poimenovanja, jasnost ter ustreznost le-
-tega še dodatno oteži.
25 Ocena čustvenih in vedenjskih težav/motenj, tako Tomori (1999), je v razvojnem ob-
dobju pogosto bolj odvisna od meril, strpnosti in občutljivosti okolja kot pa od same-
ga otrokovega vedenja.
58
Opozoriti velja, da celotne populacije v VZ nikakor ne moremo opre-
deliti kot populacije s »čustvenimi in vedenjskimi težavami«, prav tako pa
celotne zavodske populacije ne moremo opredeliti kot populacije s »čustve-
nimi in vedenjskimi motnjami«. Prvič zaradi tega, ker vemo, da v določe-
nem časovnem obdobju25 (puberteti), nenadni ter predvsem neugodni ži-
vljenjski situaciji, pa tudi ob stiku z določenimi osebami, lahko postane
»težaven« vsak posameznik, ki na tak ali drugačen način kaže kakršno koli
vedenjsko odstopanje ter ne zadovoljuje pričakovanj vedenjskih modalitet
določene kulture (Bečaj, 2003; Skalar, 2003; Tomori, 1999), kar v enaki meri
velja tako za nezavodsko kot tudi zavodsko populacijo. Ter drugič, ker v
VZ (kot že rečeno) najdemo posameznike, ki so čustveno »moteni«, niso
pa disocialni, in take, ki kažejo disocialno simptomatiko, niso pa čustveno
»moteni«. Pri nekaterih je tako zaznati izrazitejše internalizirane oblike iz-
ražanja, stiske, anksioznosti in nemoči, pri drugih eksternalizirane oblike
izražanja, jeze in agresije, pri tretjih kombinacijo obeh.
Na tem mestu velja izpostaviti še en vidik, ki se nanaša na težavnost
enotnega poimenovanja populacije nameščene v VZ. Ta je, da tudi znot-
raj izvendružinskega institucionalnega aparata opredeljevanja, razume-
vanja ter interpretiranja ČVT/M – se pravi VZ, mladinskih domov ter
stanovanjskih skupin – obstajajo razlike. Kljub temu, da vse zgoraj našte-
te institucije obravnavajo populacijo, katere značilnosti bi v grobem sicer
lahko opredelili kot identične, pa v praksi temu ni tako. Mladinski domo-
vi in stanovanjske skupine (že na podlagi svoje namembnosti) sprejema-
jo populacijo, ki se od populacije v VZ praviloma razlikuje po večji meri
samostojnosti, odgovornosti ter upoštevanju pravil oz. manjši, predvsem
»vedenjsko izstopajoči« problematiki, zato bi tudi tu bilo potrebno upo-
števati specifike dotičnega raziskovalnega področja, iz katerih pri oprede-
litvah izhajamo, kar pa fenomen poimenovanja, jasnost ter ustreznost le-
-tega še dodatno oteži.
25 Ocena čustvenih in vedenjskih težav/motenj, tako Tomori (1999), je v razvojnem ob-
dobju pogosto bolj odvisna od meril, strpnosti in občutljivosti okolja kot pa od same-
ga otrokovega vedenja.
58
