Page 56 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 56
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
vedenje vedno vedenje, ki je vezano na socialni kontekst, na socialno inte-
rakcijo in komunikacijo (str. 128) ter da imajo tudi ČVT/M srž predsipozi-
cij svojega nastanka, prav tako vezane na socialni kontekst, socialno inte-
rakcijo ter komunikacijo, je patologija, ki smo ji v zadnjem času priča v VZ,
veliko bolj kompleksna, da bi lahko bila poimenovana le s terminom mote-
če vedenje. Le-to, po našem mnenju, ne zajema celotnega kontinuuma koe-
ksistence kompleksnosti teže težav populacije nameščene v VZ, hkrati pa je
omenjeni izraz – enako kot že prej izraz izstopajoče vedenje – premalo na-
tančno opredeljen. Ko govorimo o motečem vedenju, namreč ne »govorimo
o specifičnem vzgojnem problemu (in specifičnem otroku, op. a.20), temveč
o mnogo širšem problemu, ki je tesno vpet v osnovne značilnosti sodob-
nih družb.« (Kobolt, 2010, str. 133). Na podlagi česar oba izraza, tako mo-
teče vedenje kot izstopajoče vedenje, sami razumemo kot vedenje, ki bi ga v
grobem lahko opredelili kot tisto vedenje, ki predstavlja vidne komponente
značilnosti sodobnih družb in se lahko izraža tako v različnih življenjskih
stilih posameznika kot tudi v oblikah »drugačnega« vedenja.
Oddelek za socialno pedagogiko znotraj socialnopedagoške stroke
Pedagoške fakultete v Ljubljani, tako Š. Razpotnik (2011), uvaja in uporab-
lja termin otroci in mladostniki s težavami v socialni integraciji, ki pa, kot
že Krajnčan (2010), tudi nima enotne strokovne podpore. Izraz socialnoin-
tegracijske težave »poudari težavo, ki jo ima posameznik (saj ne zanika in-
dividualne ravni ali dimenzije), in vpelje socialno, družbeno, skupinsko,
okoljsko raven, ki je z nastajanjem in vzdrževanjem tovrstnih težav uso-
dno povezana.« (Metljak idr., 2010, str. 89). Na podlagi navedenega lah-
20 Na tem mestu velja – nanašajoč se na ključne dileme primerjav različnih teorij v ra-
zvojni psihologiji – izpostaviti še pomen ter interpretacijo individualnih razlik. Če
pojasnimo: Thomas (v Batistič Zorec, 2006, str. 106) »navaja kot primer teorije, ki ne
poudarja individualnih razlik, Gesellovo, ki govori predvsem o tipičnem otroku do-
ločene starosti«. Podobno tudi Piaget s teorijo povprečnega otroka (Batistič Zorec,
2006). Če torej v našem primeru izhajamo iz »teorij« zgoraj izpostavljenih vedenj, se
uporabnost izpostavljenih terminov postavi pod vprašaj. In sicer, ali gre pri omenje-
nih terminih (moteče, izstopajoče vedenje) morebiti za »teoriji« vedenja, ki govorita
predvsem o tipičnem otroku določene starosti in ne poudarjata individualnih razlik
(OŠ, SŠ, VZ), ali pa se avtorja, sicer implicitno, prav tako ukvarjata z individualnimi
razlikami specifičnega razlagalnega področja (npr. polje vzgojnih zavodov).
Thomas (v Batistič Zorec, 2006, str. 106) meni, »da želi večina teorij aplicirati svoj
model na čim več otrok oziroma da govorijo o »otrocih v vseh prostorih in časih«,
kar pa za zgoraj navedena avtorja (Koboltovo in Veca) po vsej verjetnosti ne moremo
trditi, saj oba, zaradi neposrednih izkušenj v polju zavodske vzgoje, pri svojih ugoto-
vitvah (predvidevamo) najverjetneje implicitno izhajata tudi iz ugotovitev tega pod-
ročja.
54
vedenje vedno vedenje, ki je vezano na socialni kontekst, na socialno inte-
rakcijo in komunikacijo (str. 128) ter da imajo tudi ČVT/M srž predsipozi-
cij svojega nastanka, prav tako vezane na socialni kontekst, socialno inte-
rakcijo ter komunikacijo, je patologija, ki smo ji v zadnjem času priča v VZ,
veliko bolj kompleksna, da bi lahko bila poimenovana le s terminom mote-
če vedenje. Le-to, po našem mnenju, ne zajema celotnega kontinuuma koe-
ksistence kompleksnosti teže težav populacije nameščene v VZ, hkrati pa je
omenjeni izraz – enako kot že prej izraz izstopajoče vedenje – premalo na-
tančno opredeljen. Ko govorimo o motečem vedenju, namreč ne »govorimo
o specifičnem vzgojnem problemu (in specifičnem otroku, op. a.20), temveč
o mnogo širšem problemu, ki je tesno vpet v osnovne značilnosti sodob-
nih družb.« (Kobolt, 2010, str. 133). Na podlagi česar oba izraza, tako mo-
teče vedenje kot izstopajoče vedenje, sami razumemo kot vedenje, ki bi ga v
grobem lahko opredelili kot tisto vedenje, ki predstavlja vidne komponente
značilnosti sodobnih družb in se lahko izraža tako v različnih življenjskih
stilih posameznika kot tudi v oblikah »drugačnega« vedenja.
Oddelek za socialno pedagogiko znotraj socialnopedagoške stroke
Pedagoške fakultete v Ljubljani, tako Š. Razpotnik (2011), uvaja in uporab-
lja termin otroci in mladostniki s težavami v socialni integraciji, ki pa, kot
že Krajnčan (2010), tudi nima enotne strokovne podpore. Izraz socialnoin-
tegracijske težave »poudari težavo, ki jo ima posameznik (saj ne zanika in-
dividualne ravni ali dimenzije), in vpelje socialno, družbeno, skupinsko,
okoljsko raven, ki je z nastajanjem in vzdrževanjem tovrstnih težav uso-
dno povezana.« (Metljak idr., 2010, str. 89). Na podlagi navedenega lah-
20 Na tem mestu velja – nanašajoč se na ključne dileme primerjav različnih teorij v ra-
zvojni psihologiji – izpostaviti še pomen ter interpretacijo individualnih razlik. Če
pojasnimo: Thomas (v Batistič Zorec, 2006, str. 106) »navaja kot primer teorije, ki ne
poudarja individualnih razlik, Gesellovo, ki govori predvsem o tipičnem otroku do-
ločene starosti«. Podobno tudi Piaget s teorijo povprečnega otroka (Batistič Zorec,
2006). Če torej v našem primeru izhajamo iz »teorij« zgoraj izpostavljenih vedenj, se
uporabnost izpostavljenih terminov postavi pod vprašaj. In sicer, ali gre pri omenje-
nih terminih (moteče, izstopajoče vedenje) morebiti za »teoriji« vedenja, ki govorita
predvsem o tipičnem otroku določene starosti in ne poudarjata individualnih razlik
(OŠ, SŠ, VZ), ali pa se avtorja, sicer implicitno, prav tako ukvarjata z individualnimi
razlikami specifičnega razlagalnega področja (npr. polje vzgojnih zavodov).
Thomas (v Batistič Zorec, 2006, str. 106) meni, »da želi večina teorij aplicirati svoj
model na čim več otrok oziroma da govorijo o »otrocih v vseh prostorih in časih«,
kar pa za zgoraj navedena avtorja (Koboltovo in Veca) po vsej verjetnosti ne moremo
trditi, saj oba, zaradi neposrednih izkušenj v polju zavodske vzgoje, pri svojih ugoto-
vitvah (predvidevamo) najverjetneje implicitno izhajata tudi iz ugotovitev tega pod-
ročja.
54
