Page 59 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 59
r azumevanje in opr edeljevanje čustvenih in vedenjskih težav ...
Izpostaviti velja še naslednji pomislek v zvezi s poimenovanjem ome-
njene populacije, in sicer da je vedenje, kot vemo, interakcijsko pogojeno
predvsem z okoljem posameznika.22 Vendar pa noben obstoječi termin za
poimenovanje populacije s ČVT/M ne zajema vidika vedenja v taki meri,
da bi bilo razvidno, da so bistvo neprimernega oz. drugačnega vedenja dol-
gotrajne posledice različnih kompleksnih težav v otrokovem/mladostniko-
vem okolju in ne v njem.
Če se vrnemo k terminologiji. Termin »otroci in mladostniki s čustve-
nimi in vedenjskimi težavami oz. motnjami«, tako Bečaj (2003), se vsaj na
prvi pogled zdi bolj ustrezen. Vendar pa tudi pri tej opredelitvi obstajajo
določene težave. Vemo, kot v nadaljevanju ugotavlja avtor, da obstajajo ot-
roci/mladostniki, ki so čustveno moteni, niso pa disocialni, in taki, ki ka-
žejo disocialno simptomatiko, niso pa čustveno moteni. Oznaka »čustvene
in vedenjske motnje« torej velja la za tiste otroke/mladostnike, pri katerih
najdemo oboje, kar pa izhajajoč iz ugotovitev Bečaja23 (2003) – pri čemer iz-
haja iz Bregantove klasifikacije – pomeni isto kot »motnje vedenja in oseb-
nosti«, saj ta diagnoza poleg disocialne simptomatike že vključuje tudi ču-
stvene motnje. Termin »otroci in mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi
težavami oz. motnjami«, kot pravi Bečaj, »ni tak, ker ni del sistematično ka-
tegoriziranih disocialnih motenj.«
Kontinuum razumevanja razvoja variabilnosti vedenja od težave do
motnje, kot poimenovanja specifične skupine posameznikov, tako sovpa-
da tudi z uporabo klasifikacije, iz katere pri razlagi omenjenega fenome-
na izhajamo.24
22 Na žalost (nemalokrat) iz tega med drugim izhaja tudi naša strokovna nezadostnost
oz. (ne)pomoč, ki je posameznikom opredeljenim kot otroci/mladostniki s ČVT/M
na voljo. Predvsem pri populaciji nameščeni v VZ se navedeno pokaže kot upraviče-
no, saj se otrokovo/mladostnikovo primarno okolje s prihodom le-tega v VZ ponava-
di ne spremeni, temveč ostaja isto. Pri posamezniku je tako v zavodskem okolju sicer
zaznati izboljšave njegovih neprimernih vzorcev vedenja, vendar se taisti posame-
znik med vikendi vrača v domače (še vedno) disfunkcionalno okolje, ki v večini pri-
merov ostaja isto, kot je bilo pred namestitvijo otroka/mladostnika v zavodsko insti-
tucijo.
23 Bistveno razliko med obema oznakama Bečaj vidi v tem, »da so »motnje vedenja in
osebnosti« ena od kategorij Bregantove klasifikacije, ki pri diagnosticiranju seveda
izključuje ostale kategorije in obratno: uporaba neke druge kategorije izključuje mo-
tnje vedenja in osebnosti. Informacijska vrednost take diagnostične ocene je seveda
veliko večja, ker je del širše klasifikacijske sheme in s tem že sama po sebi diferenci-
alna.« (Bečaj, 2003, str. 14).
24 Vendar pa se sami na tem mestu ograjujemo od klasifikacij in se sprašujemo le o ustreznosti
termina, ki bi ga bilo za poimenovanje zavodske populacije najbolj smiselno uporabljati.
57
Izpostaviti velja še naslednji pomislek v zvezi s poimenovanjem ome-
njene populacije, in sicer da je vedenje, kot vemo, interakcijsko pogojeno
predvsem z okoljem posameznika.22 Vendar pa noben obstoječi termin za
poimenovanje populacije s ČVT/M ne zajema vidika vedenja v taki meri,
da bi bilo razvidno, da so bistvo neprimernega oz. drugačnega vedenja dol-
gotrajne posledice različnih kompleksnih težav v otrokovem/mladostniko-
vem okolju in ne v njem.
Če se vrnemo k terminologiji. Termin »otroci in mladostniki s čustve-
nimi in vedenjskimi težavami oz. motnjami«, tako Bečaj (2003), se vsaj na
prvi pogled zdi bolj ustrezen. Vendar pa tudi pri tej opredelitvi obstajajo
določene težave. Vemo, kot v nadaljevanju ugotavlja avtor, da obstajajo ot-
roci/mladostniki, ki so čustveno moteni, niso pa disocialni, in taki, ki ka-
žejo disocialno simptomatiko, niso pa čustveno moteni. Oznaka »čustvene
in vedenjske motnje« torej velja la za tiste otroke/mladostnike, pri katerih
najdemo oboje, kar pa izhajajoč iz ugotovitev Bečaja23 (2003) – pri čemer iz-
haja iz Bregantove klasifikacije – pomeni isto kot »motnje vedenja in oseb-
nosti«, saj ta diagnoza poleg disocialne simptomatike že vključuje tudi ču-
stvene motnje. Termin »otroci in mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi
težavami oz. motnjami«, kot pravi Bečaj, »ni tak, ker ni del sistematično ka-
tegoriziranih disocialnih motenj.«
Kontinuum razumevanja razvoja variabilnosti vedenja od težave do
motnje, kot poimenovanja specifične skupine posameznikov, tako sovpa-
da tudi z uporabo klasifikacije, iz katere pri razlagi omenjenega fenome-
na izhajamo.24
22 Na žalost (nemalokrat) iz tega med drugim izhaja tudi naša strokovna nezadostnost
oz. (ne)pomoč, ki je posameznikom opredeljenim kot otroci/mladostniki s ČVT/M
na voljo. Predvsem pri populaciji nameščeni v VZ se navedeno pokaže kot upraviče-
no, saj se otrokovo/mladostnikovo primarno okolje s prihodom le-tega v VZ ponava-
di ne spremeni, temveč ostaja isto. Pri posamezniku je tako v zavodskem okolju sicer
zaznati izboljšave njegovih neprimernih vzorcev vedenja, vendar se taisti posame-
znik med vikendi vrača v domače (še vedno) disfunkcionalno okolje, ki v večini pri-
merov ostaja isto, kot je bilo pred namestitvijo otroka/mladostnika v zavodsko insti-
tucijo.
23 Bistveno razliko med obema oznakama Bečaj vidi v tem, »da so »motnje vedenja in
osebnosti« ena od kategorij Bregantove klasifikacije, ki pri diagnosticiranju seveda
izključuje ostale kategorije in obratno: uporaba neke druge kategorije izključuje mo-
tnje vedenja in osebnosti. Informacijska vrednost take diagnostične ocene je seveda
veliko večja, ker je del širše klasifikacijske sheme in s tem že sama po sebi diferenci-
alna.« (Bečaj, 2003, str. 14).
24 Vendar pa se sami na tem mestu ograjujemo od klasifikacij in se sprašujemo le o ustreznosti
termina, ki bi ga bilo za poimenovanje zavodske populacije najbolj smiselno uporabljati.
57
