Page 58 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 58
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
Poskušajmo opredeliti še razliko med razumevanjem težave in motnje.
Metljak idr. (2010, str. 89) pravijo, da gre za težavo takrat, ko lahko reče-
mo, da »nek način čustvovanja ali vedenjskega odziva ne moti niti posa-
meznikovega razvoja niti ni izrecno moteč za okolico«. Motnjo opredelijo
kot problem posameznika in problem okolja, saj predstavlja resno oviro za
njegov psihosocialni in osebnostni razvoj, hkrati pa je moteča tudi za oko-
lje (Metljak, 2010, str. 89). Vendar pa, če pri interpretaciji zgoraj izpostav-
ljenih terminov izhajamo iz zavodske populacije, so otroci/mladostniki v
VZ (predvsem zavodih zaprtega tipa) ponavadi nameščeni ravno zato, ker
je nek način čustvovanja in vedenjskega odziva motil ali posameznikov ra-
zvoj in/ali je bil moteč za okolico. Na podlagi česar bi, izhajajoč iz zgoraj na-
vedene opredelitve obeh terminov, lahko sklepali, da pri že nameščeni po-
pulaciji ne moremo govoriti izključno o težavah, temveč tudi o motnjah,
saj je ravno podana opredelitev termina motnja tisti dejavnik, ki do name-
stitve v praksi pripelje. Če misel razvijamo še naprej, Metljak idr. (2010, str.
89) za težave pravijo:
»Težave so lahko prehodne in z njimi se lahko posameznik kot tudi
okolje precej dobro spoprime in jih obvlada. Težave so del vsako-
dnevnega življenja slehernega od nas. S težavo/težavami, bodisi so-
cialnimi bodisi emocionalnimi, materialnimi, odnosnimi in drugi-
mi, se ljudje bolje spoprimemo, če imamo podporo ožjega in širšega
socialnega okolja in če najdemo dovolj primernih virov za spopri-
jemanje. Če okolje daje to podporo in je do potreb posameznika po-
zorno, se občasne težave dobro rešujejo že s pogovorom, spremem-
bami posameznih odnosov ali elementov situacije.«
Iz podane opredelitve lahko razberemo, da gre za splošen opis težav, ki
ne ustreza opredelitvam težav populacije v VZ, temveč so podane oprede-
litve diametralne tistim, ki do namestitve pripeljejo. Za populacijo v VZ je
namreč značilno, da njihovih težav ne moremo opredeliti več kot predho-
dne, saj so se v različnih oblikah intervencij praviloma poskušale odpraviti
že v posameznikovem primarnem okolju (pred namestitvijo v VZ), vključu-
joč različne mreže pomoči podpornih dejavnikov ožjega in širšega social-
nega okolja; da se posameznik s svojimi težavami ne zna ustrezno spopada-
ti, prav tako pa se z njimi praviloma ne zna (ali pa se ni zmožno) spopadati
njegovo primarno okolje. Iz tega sledi, da jim praviloma primanjkuje pod-
pore ožjega in širšega socialnega okolja oz. primernih ter ustreznih virov za
spoprijemanje z različnimi vrstami težav, kar pa je med drugim tudi razlog,
zaradi česar so ti posamezniki postali naslovniki zavodske vzgoje.
56
Poskušajmo opredeliti še razliko med razumevanjem težave in motnje.
Metljak idr. (2010, str. 89) pravijo, da gre za težavo takrat, ko lahko reče-
mo, da »nek način čustvovanja ali vedenjskega odziva ne moti niti posa-
meznikovega razvoja niti ni izrecno moteč za okolico«. Motnjo opredelijo
kot problem posameznika in problem okolja, saj predstavlja resno oviro za
njegov psihosocialni in osebnostni razvoj, hkrati pa je moteča tudi za oko-
lje (Metljak, 2010, str. 89). Vendar pa, če pri interpretaciji zgoraj izpostav-
ljenih terminov izhajamo iz zavodske populacije, so otroci/mladostniki v
VZ (predvsem zavodih zaprtega tipa) ponavadi nameščeni ravno zato, ker
je nek način čustvovanja in vedenjskega odziva motil ali posameznikov ra-
zvoj in/ali je bil moteč za okolico. Na podlagi česar bi, izhajajoč iz zgoraj na-
vedene opredelitve obeh terminov, lahko sklepali, da pri že nameščeni po-
pulaciji ne moremo govoriti izključno o težavah, temveč tudi o motnjah,
saj je ravno podana opredelitev termina motnja tisti dejavnik, ki do name-
stitve v praksi pripelje. Če misel razvijamo še naprej, Metljak idr. (2010, str.
89) za težave pravijo:
»Težave so lahko prehodne in z njimi se lahko posameznik kot tudi
okolje precej dobro spoprime in jih obvlada. Težave so del vsako-
dnevnega življenja slehernega od nas. S težavo/težavami, bodisi so-
cialnimi bodisi emocionalnimi, materialnimi, odnosnimi in drugi-
mi, se ljudje bolje spoprimemo, če imamo podporo ožjega in širšega
socialnega okolja in če najdemo dovolj primernih virov za spopri-
jemanje. Če okolje daje to podporo in je do potreb posameznika po-
zorno, se občasne težave dobro rešujejo že s pogovorom, spremem-
bami posameznih odnosov ali elementov situacije.«
Iz podane opredelitve lahko razberemo, da gre za splošen opis težav, ki
ne ustreza opredelitvam težav populacije v VZ, temveč so podane oprede-
litve diametralne tistim, ki do namestitve pripeljejo. Za populacijo v VZ je
namreč značilno, da njihovih težav ne moremo opredeliti več kot predho-
dne, saj so se v različnih oblikah intervencij praviloma poskušale odpraviti
že v posameznikovem primarnem okolju (pred namestitvijo v VZ), vključu-
joč različne mreže pomoči podpornih dejavnikov ožjega in širšega social-
nega okolja; da se posameznik s svojimi težavami ne zna ustrezno spopada-
ti, prav tako pa se z njimi praviloma ne zna (ali pa se ni zmožno) spopadati
njegovo primarno okolje. Iz tega sledi, da jim praviloma primanjkuje pod-
pore ožjega in širšega socialnega okolja oz. primernih ter ustreznih virov za
spoprijemanje z različnimi vrstami težav, kar pa je med drugim tudi razlog,
zaradi česar so ti posamezniki postali naslovniki zavodske vzgoje.
56
