Page 57 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 57
r azumevanje in opr edeljevanje čustvenih in vedenjskih težav ...
ko rečemo, da omenjeni izraz z vpeljavo makrokomponent ter vzajemno
povezanostjo oz. koeksistenco širšega družbenega okoljskega sistema opo-
zori na različne indikatorje, ki znotraj skupine otrok ter mladostnikov s
ČVT/M sicer že poudarijo večplasten problem, ki ga ta skupina zajema.
Vendar pa smo sami mnenja, da je termin težave v socialni integraciji šir-
ši, predvsem pa krovni termin, ki pomanjkljivo opredeli ter oriše specifike
populacije nameščene v VZ. Podobno je s kategorijo »posebne potrebe«,21
ki poleg otrok/mladostnikov z disocialno simptomatiko vključuje še vrsto
drugih (Bečaj, 2003). Strinjamo se z Bečajem, ki pravi, da imajo otroci z di-
socialno simptomatiko
»praviloma res težave z vključevanjem v socialno okolje, vendar pa
to ni zgolj njihova posebnost (prim. Kosmač, 2007). Enake težave
ima še kup drugih otrok, ki z vedenjsko problematiko nimajo nobe-
ne povezave (npr. izjemno nadarjeni). Tudi tu je torej potrebno vsa-
kič še dodatno pojasniti, za kateri del populacije, ki ima težave z
vključevanjem v socialno okolje, gre. Oba termina sta nadredna in
sama po sebi še ne označujeta kategorije otrok, o kateri govorimo.
Oba sta sicer točna, za diagnostiko pa, tako kot termini, ki so veza-
ni na simptomatiko, slabo uporabna.« (str. 14)
Pomanjkljivosti, ki jih vidimo v omenjenem poimenovanju, temeljijo,
poleg že navedenega, še v kompleksnosti, izraznosti ter pojavnosti težav, ki
jih je pri določenem delu zavodske populacije zaznati in se kažejo v obliki
Bregantove (1987a) fenomenološke klasifikacije, kar pa iz omenjenega ter-
mina zaradi nezadostne specifičnosti ni mogoče razbrati.
Poleg termina težave v socialni integraciji se v slovenskem strokovno-
-raziskovalnem ter praktičnem prostoru za opredeljevanje populacije na-
meščene v VZ kot najpogosteje uporabljeni termini pojavljajo še: čustvene
in vedenjske težave, čustvene in vedenjske motnje (prim. Kobolt idr., 2008)
ali največkrat kombinacija obeh: čustvene in vedenjske težave/motnje.
21 V kategorijo OPP po ZUOPP-1 (2011) spadajo: otroci z motnjami v duševnem razvo-
ju, gluhi in naglušni otroci, slepi in slabovidni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi
motnjami, gibalno ovirani otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih
učenja, dolgotrajno bolni otroci, otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, otro-
ci z avtističnimi motnjami.
Termin »otroci s posebnimi potrebami« so v 70. letih vpeljali Angleži (Skalar, 2003).
Le-ta naj bi bil manj stigmatizirajoč, kot je npr. razvojno prizadet ali defekten, toda
prav »Angleži danes odsvetujejo termin »posebne potrebe«, češ da je prav tako
stigmatizirajoč, kot so bili vsi drugi doslej.« (Mittler, v Skalar, 2003, str. 13).
55
ko rečemo, da omenjeni izraz z vpeljavo makrokomponent ter vzajemno
povezanostjo oz. koeksistenco širšega družbenega okoljskega sistema opo-
zori na različne indikatorje, ki znotraj skupine otrok ter mladostnikov s
ČVT/M sicer že poudarijo večplasten problem, ki ga ta skupina zajema.
Vendar pa smo sami mnenja, da je termin težave v socialni integraciji šir-
ši, predvsem pa krovni termin, ki pomanjkljivo opredeli ter oriše specifike
populacije nameščene v VZ. Podobno je s kategorijo »posebne potrebe«,21
ki poleg otrok/mladostnikov z disocialno simptomatiko vključuje še vrsto
drugih (Bečaj, 2003). Strinjamo se z Bečajem, ki pravi, da imajo otroci z di-
socialno simptomatiko
»praviloma res težave z vključevanjem v socialno okolje, vendar pa
to ni zgolj njihova posebnost (prim. Kosmač, 2007). Enake težave
ima še kup drugih otrok, ki z vedenjsko problematiko nimajo nobe-
ne povezave (npr. izjemno nadarjeni). Tudi tu je torej potrebno vsa-
kič še dodatno pojasniti, za kateri del populacije, ki ima težave z
vključevanjem v socialno okolje, gre. Oba termina sta nadredna in
sama po sebi še ne označujeta kategorije otrok, o kateri govorimo.
Oba sta sicer točna, za diagnostiko pa, tako kot termini, ki so veza-
ni na simptomatiko, slabo uporabna.« (str. 14)
Pomanjkljivosti, ki jih vidimo v omenjenem poimenovanju, temeljijo,
poleg že navedenega, še v kompleksnosti, izraznosti ter pojavnosti težav, ki
jih je pri določenem delu zavodske populacije zaznati in se kažejo v obliki
Bregantove (1987a) fenomenološke klasifikacije, kar pa iz omenjenega ter-
mina zaradi nezadostne specifičnosti ni mogoče razbrati.
Poleg termina težave v socialni integraciji se v slovenskem strokovno-
-raziskovalnem ter praktičnem prostoru za opredeljevanje populacije na-
meščene v VZ kot najpogosteje uporabljeni termini pojavljajo še: čustvene
in vedenjske težave, čustvene in vedenjske motnje (prim. Kobolt idr., 2008)
ali največkrat kombinacija obeh: čustvene in vedenjske težave/motnje.
21 V kategorijo OPP po ZUOPP-1 (2011) spadajo: otroci z motnjami v duševnem razvo-
ju, gluhi in naglušni otroci, slepi in slabovidni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi
motnjami, gibalno ovirani otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih
učenja, dolgotrajno bolni otroci, otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, otro-
ci z avtističnimi motnjami.
Termin »otroci s posebnimi potrebami« so v 70. letih vpeljali Angleži (Skalar, 2003).
Le-ta naj bi bil manj stigmatizirajoč, kot je npr. razvojno prizadet ali defekten, toda
prav »Angleži danes odsvetujejo termin »posebne potrebe«, češ da je prav tako
stigmatizirajoč, kot so bili vsi drugi doslej.« (Mittler, v Skalar, 2003, str. 13).
55
