Page 85 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 85
vključevanje pr iseljenskih učencev v slovenski zakonodaji in šolski pr aksi
se učijo svojega maternega jezika, saj le redke šole ponujajo učenje materne-
ga jezika kot dopolnilno učenje, nekaj šol pa v sklopu izbirnega predmeta v
tretjem triletju, pa še to gre za učenje tujega jezika. Učni načrti sicer predvi-
devajo medkulturne vsebine in učiteljem omogočajo, da jih lahko vpletejo v
svoj predmet. O spoznavanju kultur priseljenskih učencev v slovenskih šo-
lah I. Lesar (2009, str. 340) razlaga, da se skozi vidik prisotnosti drugih kul-
tur v učnih načrtih obveznih predmetov postavlja resen dvom o možnos-
ti spoznavanja in razvijanja oz. življenja lastne kulture teh učencev, saj je v
kurikulih prepoznavna monokulturna naravnanost, ki se na ravni pouče-
vanja izraža s proučevanjem kulturno drugačnih, ki so ekonomsko in soci-
alno na slabšem. Vezovnik (2013) celo trdi, da se vključevanje, ki se navzven
kaže kot demokratični poskus vključitve otrok, katerih prvi jezik ni sloven-
ščina, v slovenske šole, v praksi izkaže za klasično asimilacijsko strategijo.
Integracijska politika s svojimi ukrepi utrjuje dana razmerja moči v družbi
in družbeni nadzor države in družbene večine nad manjšinskimi populaci-
jami ter nastopa predvsem kot etnocentrična ideologija. K. Skubic Ermenc
(2007) pa opozarja na zaskrbljujočo diskrepanco med tistim, za kar se jav-
no zavzemamo, in med tistim, kar zares delamo in v sebi menimo. Splošna
ugotovitev za slovensko šolo je, da kljub zavzemanju za integracijo in in-
kluzijo na ravni šolskega sistema (skladno z drugimi družbenimi sistemi)
še vedno delujemo asimilacijsko. Želimo torej, da se vsi državljani in pre-
bivalci Slovenije nasploh prilagodijo nam, da postanejo Slovenci (Skubic
Ermenc, 2007, str. 134).
Pomanjkljivost obstoječega sistema se kaže tudi v tem, da Ministrstvo
za izobraževanje, znanost in šport ne vodi evidence vpisanih priseljenskih
učencev v osnovne šole. Na podlagi vlog šol za soglasje k uram dodatne
strokovne pomoči (učenje slovenščine) za priseljenske učence, ki se prvo
leto šolajo v Sloveniji, lahko Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport
posredno in okvirno ugotovi le, koliko teh učencev se je všolalo v tekočem
šolskem letu (Magdič in Straus, osebna komunikacija, januar in februar
2010; v Sinjur, 2010). Vrtci in šole ob vpisu priseljenskih učencev prav tako
ne zapisujejo maternega (prvega) jezika otrok. Po podatkih, ki jih navaja
Klinar (2010) je v osnovne šole v Sloveniji vključenih 5,2 % otrok, katerih
materni jezik ni slovenščina. Knaflič (2010) meni, da smo si s tako strogim
režimom varovanja osebnih podatkov otežili preverjanje nepravičnosti sis-
tema do jezikovnih manjšin.
83
se učijo svojega maternega jezika, saj le redke šole ponujajo učenje materne-
ga jezika kot dopolnilno učenje, nekaj šol pa v sklopu izbirnega predmeta v
tretjem triletju, pa še to gre za učenje tujega jezika. Učni načrti sicer predvi-
devajo medkulturne vsebine in učiteljem omogočajo, da jih lahko vpletejo v
svoj predmet. O spoznavanju kultur priseljenskih učencev v slovenskih šo-
lah I. Lesar (2009, str. 340) razlaga, da se skozi vidik prisotnosti drugih kul-
tur v učnih načrtih obveznih predmetov postavlja resen dvom o možnos-
ti spoznavanja in razvijanja oz. življenja lastne kulture teh učencev, saj je v
kurikulih prepoznavna monokulturna naravnanost, ki se na ravni pouče-
vanja izraža s proučevanjem kulturno drugačnih, ki so ekonomsko in soci-
alno na slabšem. Vezovnik (2013) celo trdi, da se vključevanje, ki se navzven
kaže kot demokratični poskus vključitve otrok, katerih prvi jezik ni sloven-
ščina, v slovenske šole, v praksi izkaže za klasično asimilacijsko strategijo.
Integracijska politika s svojimi ukrepi utrjuje dana razmerja moči v družbi
in družbeni nadzor države in družbene večine nad manjšinskimi populaci-
jami ter nastopa predvsem kot etnocentrična ideologija. K. Skubic Ermenc
(2007) pa opozarja na zaskrbljujočo diskrepanco med tistim, za kar se jav-
no zavzemamo, in med tistim, kar zares delamo in v sebi menimo. Splošna
ugotovitev za slovensko šolo je, da kljub zavzemanju za integracijo in in-
kluzijo na ravni šolskega sistema (skladno z drugimi družbenimi sistemi)
še vedno delujemo asimilacijsko. Želimo torej, da se vsi državljani in pre-
bivalci Slovenije nasploh prilagodijo nam, da postanejo Slovenci (Skubic
Ermenc, 2007, str. 134).
Pomanjkljivost obstoječega sistema se kaže tudi v tem, da Ministrstvo
za izobraževanje, znanost in šport ne vodi evidence vpisanih priseljenskih
učencev v osnovne šole. Na podlagi vlog šol za soglasje k uram dodatne
strokovne pomoči (učenje slovenščine) za priseljenske učence, ki se prvo
leto šolajo v Sloveniji, lahko Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport
posredno in okvirno ugotovi le, koliko teh učencev se je všolalo v tekočem
šolskem letu (Magdič in Straus, osebna komunikacija, januar in februar
2010; v Sinjur, 2010). Vrtci in šole ob vpisu priseljenskih učencev prav tako
ne zapisujejo maternega (prvega) jezika otrok. Po podatkih, ki jih navaja
Klinar (2010) je v osnovne šole v Sloveniji vključenih 5,2 % otrok, katerih
materni jezik ni slovenščina. Knaflič (2010) meni, da smo si s tako strogim
režimom varovanja osebnih podatkov otežili preverjanje nepravičnosti sis-
tema do jezikovnih manjšin.
83
